Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

“Poročiti se pomeni z veseljem vstopati v boj brezpogojne ljubezni do drugega”

ŚLUB
Shutterstock
Deli

Francoska terapevtka Élisabeth Content, avtorica knjige Poroka … in potem?, o ovirah, ki odvračajo od odločitve za poroko.

Kakšna so merila dobre odločitve?
Ali ta, ki ga imam rad, pripomore k moji izpolnjenosti, k osebnemu razvijanju? Če sem zadovoljen sam s seboj, če sva zadovoljna in sproščena, ko sva skupaj, če sva drug ob drugem lahko to, kar sva, so to dobra znamenja. Tudi tukaj velja, da sta sadova dobrega razločevanja v Svetem Duhu mir in veselje. Ljubezen mora žareti! Zadnje merilo: želja po delitvi, izmenjavi, ustvarjanju intimnosti.

Nekateri otrpnejo ob vprašanju: Kako naj vem, da je pravi, prava?
O tem nismo nikoli prepričani! Vsaka odločitev prinaša negotovost na tem področju in tudi na vseh drugih področjih. Zavračam napačno misel, ki je še vedno razširjena, da mi je Bog že vna­prej pripravil zakonca, ki me nekje čaka.

Nekateri kristjani imajo nenavadno predstavo o Božji volji in previdnosti: če niso zadeli srečne številke, so prepričani, da je priložnost zamujena! Srečna številka je človek, za katerega se odločim, da ga imam rad. Bog pa se zaveže, da naju pri tej odločitvi spremlja.

MAŁŻEŃSTWO
Brooke Cagle/Unsplash | CC0
Nekatere blokade gotovo izvirajo iz družinske preteklosti …
To je opaziti pri otrocih ločenih staršev: strah jih je, da bi ponovili zgodbo svojih staršev; prepričani so, da ljubezen ni mogoča. Na srečo posledice, čeprav so boleče, niso neizbrisne. Spet drugi so ujeti v stereotipe. Spremljala sem žensko, hodila je s fantom, ki ni bil iz njenega družbenega okolja, ob njem se je dobro počutila: ni pa se bila sposobna odločiti za poroko, ker se je bala odziva svojih staršev. Kadar ima mnenje domačih tolikšno težo, to lahko usodno vpliva na odnos.
Če hočeš ljubiti, moraš odrasti?
Odrasel je nekdo, ki sam sebe pozna, svoje slabe in dobre lastnosti. Sposoben je sprejeti odločitev, ki ne temelji le na željah, čustvih ali potrditvah drugega. Treba je iti na svojo zemljo, vsak je poklican, da si zasnuje lastno, edinstveno pot, še preden vstopi v odnos. Ljubezen je priložnost, da dozorim, da jaz sam postanem svet, ki ga drugi odkriva.
Kaj po vašem pomeni “stopiti na svojo zemljo”?
Rek Mož bo zapustil očeta in mater ne pomeni samo, da ne bivamo več pod isto streho, temveč da se usmerjamo v prihodnost. Odvisnost od družine nam to onemogoča. Vezi, ki nas še ohranjajo v otroštvu, je treba pretrgati, odpovedati se moramo idealnim staršem, ki jih nismo imeli, in z določeno razdaljo sprejeti svojo družino tak­šno, kot je, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Kako se vendarle odločiti za poroko?
Nekaterim je resnično težko, kajti tveganje zbuja strah in poroka prinaša neznano: kakšen bo drugi čez deset let? In številna druga vprašanja brez odgovora … Ne preostane drugega, kot da zaupamo! Odločanje ni nikoli nekaj umirjenega, vedno prebuja številna vprašanja. Mir se naseli potem, ko se že odločimo.

Ali odločitev vedno pomeni skok v neznano?
Da, toda to je zavesten skok. Obstaja velika razlika med prostovoljno zavezo, po svobodni odločitvi, in prepustitvijo dogodkom: bomo videli, ali deluje. Ali nas vodi življenje ali smo mi tisti, ki prevzemamo oblast? Poročiti se pomeni z veseljem vstopati v boj brezpogojne ljubezni do drugega: rad(a) te imam, ker si to ti. Hitro bom spoznal(a) tvoje slabosti, a se zavezujem, da te postopoma sprejemam takega, kot si, in vem, da se boš enako zavzemal tudi ti glede mene.

Vir: Famille Chrétienne

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 19.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.