Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Kljub ranjenosti, bolezni, terapijam svoje telo sprejemam z ljubeznijo”

WEB 3 S. MAJDA PANGERŠIČ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Ko nimam več nič v svojih rokah, se v meni spreminja doživljanje bistva pomembnosti tega, kar živim

Salezijanko s. Majdo Pangeršič, ki je več let sodelovala v svetovalni rubriki na straneh Mladega vala v tedniku Družina, je po večletnem boju z boleznijo Gospod poklical k sebi. Spodnji zapis o svojem odnosu do bolezni in življenja, ki je bil prvotno objavljen v številki Božjega okolja z naslovno temo Ne boj se telesa, je pripravila še tik pred smrtjo.

“To je moje telo,” izreka v Jezusovem imenu duhovnik dan za dnem. In ko sem pred Njim, si želim, da to doživim z ljubeznijo. V Jezusovem telesu ima nov smisel, da tudi sama zase rečem: To je, kljub ranjenosti, bolezni, terapijam … moje telo, ki ga sprejemam z ljubeznijo, ga skrijem v skrivnostno Jezusovo telo, pridružim njegovim ranam, izročam, darujem vsak dan na Jezusovem evharističnem oltarju.

Saj nas Jezus prav tako vabi, da vse delamo “v njegov spomin” in z njim podoživljamo zapis Hebrejcem (10,5): “Zato pravi ob svojem prihodu na svet: Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil.” Žal se v svoji krhkosti velikokrat zavem raztresenosti in prosim odpuščanja za nezmožnost doživljanja svetega trenutka pri maši.

Sveti Duh premaguje strah

Od takrat, ko mi je zdravnica v čutu bližine izrekla: “Rak je in raste!”, pa do danes, ko čutim, da bolezen izčrpava moje že zelo krhko telo, mineva peto leto.

Pred tem mi je bila enkrat dana velika luč v Božji besedi, v Pavlovem pismu: “In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus.” (1 Tes 5,23)

DOCTOR
By Lana_m | Shutterstock

Smo duh, duša in telo. Razlaga, ki mi je takrat osvetlila življenje, je bila v gledanju duše oz. duševnosti in telesa kot dveh čudovitih danosti, ki imata vsaka svoje potrebe. Duševnost v svoji volji, razvijanju misli, željah … si želi doseči vedno več, preko študija, preko raznih zmožnosti, biti nekaj več. Telo si želi biti lepo, močno, zdravo … in se s tem tudi dokazovati.

Vse lepo in prav, a če ostaneta v igri le telo in duševnost, ponava­di pride do notranjega boja, kateri bo zmagal v tem, da bo imel vedno več potreb. Duh je tisti, ki zmore vse odpreti delovanju Svetega Duha, ki človeku daje ljubezen, premaguje strah zase, podarja velikodušnost …

Te misli so me počasi prevzemale, in ko je prišla diagnoza, sem si želela, da bi me Sveti Duh še naprej ožarjal z ljubeznijo in mi pomagal, da poskrbim v vsem, kar morem, za svoje telo, vendar brez strahu, saj sem v Božjih rokah. Tako sem ob molitvi mnogih – ravno takrat sem bila na našem vrhovnem zboru v Rimu in je novica dosegla mnoge po svetu – čutila, da lahko ostajam v vedrini in notranjem miru.

WEB 3 EUCHARIST
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Telo črpa moč v pogostem prejemanju zakramentov: obhajila, spovedi in tudi maziljenja, ki me pred poslabšanji in večjimi terapijami blagodejno varuje. Ljudje okoli mene: sosestre, domači, župljani, duhovniki in veliko drugih, ki sem jih srečala pri svojem pastoralnem delovanju, me vedno znova obogatijo in ganejo. Hvaležna sem vsakemu za izraženo bližino. V tem čutim globino Pavlovega zapisa: “Tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj” (Rim 12,5) ali na drugem mestu: “Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa” (1 Kor 12,27).

Da se ljubezen preliva

Vedno znova je v meni želja po zdravju, ozdravljenju, kar mislim, da se zgodi vsakemu, ki se sooči s hudo boleznijo. Še vedno si zelo želim življenja in mislim, da si ga je tudi Jezus, a ob tem ostaja globina želje, da se – tudi preko izpitja keliha – v vsem dopolni Očetova volja.

Je pa na tej poti še nekaj, kar močno doživljam. Čutimo predvsem, da je telo podvrženo umiranju in mnogi se ustavijo le ob tem, a sveti Pavel nas spet spodbuja k drugačnemu gledanju, da bo “z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva” (Flp 3,21).

Res čutim, da je telo vedno bolj krhko, nezmožno, brez moči, čutim, da ne morem več načrtovati, kako bo z mano čez par ur, kako bo jutri. Čutim, da ni nič več v mojih rokah, v posesti, v možnosti, da predvidim svoje delo, učinkovitost, zmožnost uravnavanja časa … A v vsem tem se v meni spreminja doživljanje bistva pomembnosti tega, kar živim.

Zdaj postane nasmeh še pomenljivejši, majhna pozornost postane velika, čas, zastonjsko podarjen drugemu, nekaj lepega … skratka to, kar po­stane pomembno, je ljubezen, in to, kar ostane, je ljubezen. Vse, kar je storjeno iz ljubezni, ni več fraza, ampak močna resničnost. Moje telo mi je dano zato, da se ta ljubezen po njem preliva.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.