Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kako mi je končno uspelo odpustiti moževo prevaro

COUPLE HUGGING
Shutterstock
Deli

V želji, da bi se zaščitila pred bolečino, sem okrog sebe zgradila zid

Slane solze so mi v potokih tekle po licih, ko sem v mislih znova in znova premlevala dogodke, ki so se zgodili tistega večera. Potem ko mi je mož povedal ravno dovolj podrobnosti, da sem se počutila, kot da bi me povozil tovorni vlak, se mi je opravičil za svoje obnašanje in me prosil odpuščanja. Nisem mu mogla niti mu nisem hotela odpustiti. Nihče, ki je pri zdravi pameti, od mene ne bi pričakoval, da možu odpustim to, kar mi je naredil, sem razmišljala. Nihče.

Preberite še: Zakaj je v službah toliko afer in kdo je kriv za nezvestobo?

Čas je mineval, treba je bilo skrbeti za otroke in plačevati račune. Z možem sva se vse bolj oddaljevala drug od drugega. Čeprav mu je bilo žal, ker me je prizadel, sem ga še vedno obtoževala za najine težave. Zagotovo sem upravičeno občutila jezo, žalost in zamero. Nisem pa se zavedala, da sem si v prizadevanju, da bi se zaščitila pred bolečino, okrog sebe zgradila visok zid, čigar vogelni kamen je bilo neodpuščanje.

Preberite še: Dokler boli, ne moremo odpustiti

CONCERNED WOMAN
Shutterstock

Preberite še: “Si želite doživeti nekaj nadnaravnega? Odpustite nekomu”

Moj obraz je bil odsev bolečine in trpljenja

Nekega jutra, ko sem se pripravljala za službo, sem se pogledala v ogledalo. Kar sem zagledala, me je je vznemirilo in prestrašilo. Ko sem se zazrla v svoj obraz, sem videla zagrenjeno in izčrpano žensko, ki sem jo komaj prepoznala. Luč v mojih očeh je zbledela, moja koža pa je postala siva in bleda. Tam, kjer bi morale biti smejalne gubice, so bile zdaj globoke gube, ki so nastale zaradi namrščenosti in jokanja. To, kar sem videla, mi ni bilo všeč; še več, ni mi bilo všeč, kako sem se počutila: utrujena, žalostna in sama. V tistem kratkem trenutku sem spoznala, da me je zid, ki sem si ga zgradila okrog svojega srca, ščitil predvsem pred tem, da nisem doživela ozdravljenja in ljubezni, ki sem ju tako obupno potrebovala.

Odpuščanje ni enkratno dejanje

Nisem mogla naprej – zdelo se mi je, kot da sem ujeta v neskončno grozo bolečine in trpljenja. Po mnogih pogovorih, prepirih in prelivanju solza sva se z možem odločila, da bova poiskala strokovno pomoč. Šele takrat sem začela bolj zrelo in globlje dojemati, kaj je odpuščanje – in kaj ni. Najprej, odpuščanje ni enkratno dejanje, ko poveš možu, da mu odpuščaš, in – puf! – vsa bolečina in ranjenost v odnosu magično izgine. Ne, odpuščanje je proces. Prvi korak je bil, da sem si priznala, da sem prizadeta. Ta korak je bil lahek, saj sem bila res globoko prizadeta. Kaj pa potem? Sprememba –  toda kakšna?

Preberite še: Kako odpustiti tisto, kar je nemogoče odpustiti?

Odpuščanje je bilo darilo, ki sem ga podarila sama sebi

V naslednjih nekaj mesecih je postalo jasno, da odpustiti ne pomeni, da je potem z mojim zakonom vse v redu, niti ne pomeni, da je to, kar je storil moj mož, sprejemljivo. Odpuščanje ne pomeni, da sem predpražnik za svojega zakonca. Odpuščanje ni bilo nagrada, ali darilo, ali dovoljenje za njegovo neprimerno vedenje – ne, odpuščanje možu je bilo darilo, ki sem ga podarila sama sebi.

Odpuščanje je tudi zavestna odločitev

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se končno odločila, da bom sprejela moževo opravičilo – zagotovo je bila to odločitev. In to ne lahka. Bilo je hoteno dejanje moje trmaste svobodne volje. V tistih prvih trenutkih nisem občutila sreče, ki bi tekla po mojih žilah. Toda potem se mi je zdelo, kot bi nekdo odprl okno in v moje življenje spustil svež veter. Po dolgih mesecih, ko sem bila zaprta v samotno in temno celico, sem začutila, da lahko spet živim in se gibljem in diham.

Preberite še: 8 idej za tiste, ki jim je težko reči: “Rad te imam!”

Do sedemdesetkrat sedemkrat …

Vedno sem bila zbegana ob odlomku iz Svetega pisma, ko Jezus na vprašanje učenca, kolikokrat naj odpusti bratu, odgovori: “Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.” (Mt 18,22) Šele takrat, ko sem občutila muke svojega neurejenega in nepopolnega življenja in se zavestno odločila odpustiti možu, sem končno začenjala razumeti Jezusove besede.

V zakonu je, bolj kot v kateremkoli drugem odnosu, veliko priložnosti, ko zakoncu lahko odpustimo ali ga prosimo, da nam on odpusti. Sama se od časa do časa še spomnim moževe prevare in takrat sem v nevarnosti, da me preplavi žalost in omaje moj mir in dobro počutje. V takih trenutkih imam na izbiro dvoje: lahko se spet zaprem v ječo neodpuščanja, kjer sem bila tako dolgo ujeta, ali pa izdihnem iz sebe vso zamero, žalost in jezo ter vdihnem nekaj svežega zraka, ki sem ga vdihnila takrat, ko sem izrekla: “Odpuščam ti.” Ne glede na svoje občutke se takrat odločim za odpuščanje in svobodo. Do sedemdesetkrat sedemkrat. Ključi so v mojih rokah.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

Preberite še: “Po marsičem bi se tudi mi lahko zgledovali po čebelah”

Preberite še: Molitev pred volitvami v Evropski parlament

Preberite še: “Poročiti se pomeni z veseljem vstopati v boj brezpogojne ljubezni do drugega”

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.