Če otroke že od najrosnejše mladosti vodimo v hribe, jim bo tovrstno preživljanje časa v naravi zagotovo prešlo v kri. Kaj bi si starši lahko želeli lepšega, kot da so navajeni na redno gibanje, svež zrak, preživljanje časa na prostem ter da imajo dobro fizično kondicijo?
Družinski izleti, kjer tudi starši pozabimo na hitenje, nervozo in vsakdanje obveznosti, pa so nekaj najlepšega, kar si bodo otroci za vedno zapomnili. Staršem bi bilo seveda lažje otroke pustiti pri babici in na izlet oditi sami, saj družinsko pohodništvo seveda zahteva več truda in priprav. A koristi so številne.
Preberite še:
Od dekleta, ki ljubi kavč, do pohodnice
Zakaj bi se sploh trudili in otroke navajali na hojo v hribe?
Znano je, da so današnji otroci v splošnem precej nevajeni prenašati kakršnekoli napore, da hitro obupajo, da hitro izgubijo voljo in motivacijo, da niso navajeni ničesar potrpeti ter da jih najbolj pritegne kratkotrajno ugodje. A vendar je v življenju treba pogosto potrpeti, imeti v glavi dolgoročni cilj, se zanj potruditi, kdaj stisniti zobe in zdržati, tudi če je težko.
Prav tega otroke naučimo s pohodništvom in zato je vredno vztrajati, čeprav je na začetku težje, če kdaj priteče kakšna solzica upora ali pride skušnjava, da bi obupali že po prvih petih minutah hoje. Ne nazadnje smo starši tisti, ki vzgajamo in znamo presoditi, kaj je za naše otroke najbolje.
Ali otroci z veseljem hodijo v klanec in “švicajo”?
Po resnici povedano v veliki večini primerov ne. Kajti čudežnega recepta, po katerem bi otroka pripravili do tega, da bi z veseljem hodil navzgor ali na daljše pohode, pač ni. Zato je pohodništvo nekaj, kjer je treba kondicijo in vzdržljivost graditi postopoma. K redni družinski hoji v hribe je treba pristopiti podobno, kot da bi otroke vpisali na trening kakšnega športa – le da sta tukaj “trenerja” kar starša in ne nekdo zunanji.
Preberite še:
Ne veste, kam na potep? Raziščite Pohorje!
Preberite še:
Ali veste, zakaj na Šmarni gori zvoni že ob pol dvanajstih?
Kadar otrok izgubi “fokus”, je naloga staršev, da ga obdržijo. Poleg telesne vzdržljivosti in pripravljenosti, ki ji lahko rečemo kar “dobra forma”, je eden največjih plusov, ki jih prinaša pohodništvo, prav vzgoja duha. Do določene mere jih lahko motiviramo s tem, da jim o hribu, kamor se odpravljamo, povemo kakšno zgodbico ali legendo, lahko se na poti igramo iskanje zaklada, občudujemo živalice in rastline, ki jih srečamo na poti, in tako dalje.
Kdaj lahko začnemo?
Pravzaprav lahko na kratke pohode začnemo hoditi že z nekajmesečnim dojenčkom. Dojenčka seveda nosimo v primerni nosilki in pazimo, da se ne podhladi – ker je na miru, je ta nevarnost večja kot pri otroku, ki že sam hodi. Pozimi izbiramo lokacije, kjer se lahko po zmerno kratki hoji pogrejemo v zavetju planinske koče – tam je priložnost tudi za dojenje, hranjenje, previjanje.
Telesno pripravljenost otroka za pohodništvo seveda gradimo počasi, z rednimi izleti in manjšimi vzponi. Izleti naj ne bodo omejeni le na sončno in toplo vreme, temveč lahko hodimo čez vse leto, pri čemer destinacije prilagajamo zmogljivostim in pogojem družinskih članov.
Preberite še:
Na turnih smučeh in v hribih, nato pa v šoli kot ravnateljica
Pri približno dve leti starem malčku, ki ga nosimo v nahrbtniku, lahko krajše in enostavne dele poti (npr. makadam, po ravnem) že kombiniramo s tem, da nekaj časa hodi tudi sam, seveda mu damo roko in pazimo, da se kaj ne zgodi. Triletnik, s katerim redno obiskujemo bližnji hrib, je zmožen v enem kosu hoditi že slabo uro hoje v klanec. Otroci, ki že hodijo v šolo in imajo dobro kondicijo, pa so povsem sposobni nekajurne hoje.
Pomembna je primerna oprema
Zelo pomembni so kakovostni pohodni čevlji z dobro gumo, iz nepremočljivega materiala in da so dovolj veliki, da otroka ne žulijo tudi pri hoji navzdol. Pohodne čevlje je seveda potrebno redno menjati, saj jih otrok hitro preraste, a če so čevlji še v dobrem stanju, jih z lahkoto ponosi tudi mlajši bratec ali sestrica.
Poskrbimo tudi za primerna oblačila, pozimi dovolj toplih plasti, poleti pazimo na zaščito glave s kapo ter na to, da so vsi namazani s kremo za sončenje (sonce je v hribih močnejše). S sabo moramo imeti v nahrbtniku nadomestna oblačila, nujno pa dovolj tekočine za vse družinske člane ter nekaj različnih vrst prigrizkov: za daljše pohode sendviče, za krajše pa energijske ploščice, čokoladice in podobno.
Preberite še:
“Če ne bi bilo skavtov, bi bilo moje življenje popolnoma drugačno”
Otroci morajo redno piti, saj z gibanjem in potenjem izgubljajo tekočino, tudi pozimi. Prav tako je zanje pomembno, da so jim na voljo prigrizki, ki jim hitro povrnejo energijo, tudi če hodimo nekoliko dlje ali je pot zahtevnejša. Starši pa se morajo pred izletom temeljito pozanimati o poti in njenem poteku, o tem, kje in kdaj bodo naredili postanke, ter seveda preveriti vremensko napoved. Vsi podatki so na voljo na spletu, kot tudi zemljevidi poti, ki si jih lahko s posebno aplikacijo prenesemo na telefon.
Preberite še:
“Po marsičem bi se tudi mi lahko zgledovali po čebelah”
Preberite še:
Molitev pred volitvami v Evropski parlament
Preberite še:
8 idej za tiste, ki jim je težko reči: “Rad te imam!”
