Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Skrivnost, kako najti ljubezen, ko ste samski

SINGIELKA
Joshua Rawson-Harris/Unsplash | CC0
Deli

Ženska, poročena pri štiriinštiridesetih, z nami deli pomembno lekcijo, ki se je je naučila med dolgim čakanjem na princa na belem konju

Če bi mi kdo pri dvajsetih povedal, da bom morala do svojega 42. leta čakati na svojega princa na belem konju, bi bila povsem obupana in potrta in verjetno tudi jezna. A svojega moža Grega sem srečala pri 42., poročila pa sem se pri 44. Če pogledam nazaj, je bil čas ravno pravšnji.

Toda ne razumite me narobe – ni mi bilo všeč, ko sem bila samska in sem le hodila na zmenke. V tem nisem uživala. Zame je bila to preizkušnja, ki se mi je zdela neskončno dolga, samotna. Samo čas mi je pomagal, da sem zmogla ceniti in razumeti, da je imelo vse skupaj nek namen. In del tega je tudi to, da lahko opogumljam druge ženske z upanjem, ki mi je bilo dano.

Hrepenenje po brezpogojni ljubezni

Odkar sem se poročila, sem govorila že z mnogimi samskimi ženskami. Vse se trudijo krmariti življenje med delom in zmenki, ob tem pa poskušajo ostati polne upanja in optimizma, da bodo našle pravo ljubezen – in to prej kot jaz! Prek pogovorov z njimi in po svojih lastnih izkušnjah lahko z gotovostjo rečem, da žensko srce hrepeni po tem, da ljubi in je ljubljeno. V resnici vsako srce hrepeni po tem, toda žensko srce hrepeni po ljubezni kot vrt hrepeni po soncu in vodi. Večina žensk sanja o tem, da bi jih moški, s katerim želijo imeti otroke, brezpogojno ljubil in sprejemal.

To je še bolj boleče, ko sredi dvajsetih ali v zgodnjih tridesetih ugotovimo, da še nismo poročene. Vse pa še poslabša zbadljiv glas v nas, ki pravi: Če ne bom kmalu našla svojega moža, se moje sanje o otrocih ne bodo uresničile. Če ste se našle v tem opisu, sicer res drži, da je ta situacija neprijetna in nespodbudna – a niste same. In obstaja upanje za vas.

Kako ohraniti upanje?

Eno izmed vprašanj, ki ga najpogosteje slišim, je: “Kaj si storila, da si ohranila upanje?” Če sem iskrena – le hodila sem, korak za korakom. In skoraj vsak korak na tej poti je bil zame napor. Osredotočila sem se na stvari, ki sem jih rada počela, in svojo svobodo izkoristila za potovanja, trenirala za maratone, ponoči pa sem delala magisterij.

Poleg tega – in to ni bilo prav nič glamurozno – sem izkoristila prav vsako slabo priložnost, da bi srečala življenjskega sopotnika, in to predvsem zato, ker nisem zares poslušala svojega srca. Če bi si dobro ogledala nekatere moške, s katerimi sem se ukvarjala, bi si morala priznati, da niso bili primerni zame. A takrat sem bila nezdravo navezana in nisem mogla prenehati, saj sem se bala, da ne bom imela druge priložnosti.

“Moje srce je nemirno, dokler ne najde počitka v tebi, o Bog”

To potovanje, ki je bilo dolgo, naporno in včasih mučno, me je vodilo k osebni prepustitvi – in sreči. Ugotovila sem, da to, kar sem počela, ni bilo dobro za mojo dušo. Bila sem utrujena od razočaranj in svojih slabih odločitev, tako da sem se na koncu predala in prenehala iskati. Moj duhovni spremljevalec me je spodbujal, naj vsak dan molim: “Gospod, pomagaj mi, da bom danes odprta za ljubezen, ki mi jo boš poslal.”

Ta molitev me je prepričala, da mi le Bog lahko zagotovi ljubeče sprejemanje in mir, po katerem je hrepenelo moje srce. Zaradi te resnične prepustitve svojega srca sem se zavedela, kako zelo sem blagoslovljena z velikodušnimi milostnimi darovi, popolno Božjo previdnostjo, z družino in prijatelji, ki so me že obkrožali. Končno sem našla mir, ki sem ga tako dolgo iskala. Lahko sem se poistovetila z besedami svetega Avguština: “Moje srce je nemirno, dokler ne najde počitka v tebi, o Bog.”

Ko sem se resnično prepustila in goreče molila, da bi bila odprta za ljubezen, ki mi jo Bog želi poslati, nisem imela več svojega načrta, da bi našla moža. Nameravala sem še naprej iskati njegovo ljubezen v ljudeh, ki sem jih srečevala, in v delih služenja, kot je na primer poučevanje malih otrok pri verouku.  A manj kot dva meseca po tem – ob pravem času po Božji logiki – sem spoznala Grega.

Recept za srečo: prepustimo se Bogu in Božji ljubezni

Oba z Gregom sva prepričana, da je bil čas, v katerem sva se spoznala, za rast najinega odnosa ključnega pomena. Verjameva, da če bi se srečala v kakšnem drugem obdobju najinega življenja, ne bi nihče izmed naju v drugem prepoznal srčnega sopotnika, ker sva bila oba še v procesu prepustitve in pripravljanja za drugega.

Edina zanesljiva pot, da bi dosegli srečo v vsaki situaciji in na vsaki stopnji našega življenja, je ta, da se prepustimo Bogu in njegovi ljubezni. Ta lekcija je bila zame odločilna, ko sem bila še samska, a je pomembna tudi zdaj, ko se borim z različnimi ovirami na poti do sreče. V resnici smo poklicani, da bi bili srečni. Najboljši način, da najdemo to srečo, je, da se zavedamo, da smo brezpogojno ljubljeni in sprejeti in da svoje življenje zaupamo Božji previdnosti.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.