Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Ali vaši otroci hodijo kot race, so nespretni, ne znajo dobro teči? Preberite tole!

WEB 3 UROŠ KERMAVT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Uroš Kermavt je učitelj športa na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Ljubljani. Je strastni ljubitelj podvodnega ribolova in trener košarke, mož in oče treh deklic, ki jih že od malega vzgaja v gibanju.
Deli

Gibanje v zgodnjih letih je dobra podlaga za razvoj zdravega načina življenja v odraslosti

Redna telesna vadba je naložba za vse življenje, poudarjajo športni pedagogi. A začeti je treba zgodaj, da otroku privzgojimo ljubezen. Kje vse bodo kot odrasli želi sadove, če se bodo v otroštvu športno udejstvovali, odgovarja učitelj športa Uroš Kermavt.

Kakšna je telesna pripravljenost današnjih otrok?
Mislim, da so otroci na naši šoli dobro telesno pripravljeni. Vidi se, da se naši starši zavedajo pomena celostnega razvoja otroka, med katerega seveda sodi tudi vključevanje v športne aktivnosti in dejaven življenjski slog. Ko se udeležujem različnih medšolskih tekmovanj in srečanj, pa opažam, da je slika na veliko drugih šolah žal precej slabša.

Kako prepoznate, da se otrok ne giba dovolj?
Otroci, ki niso veliko fizično aktivni, so posledično gibalno manj razviti. Njihovo gibanje je nekoordinirano, ob hoji se spotikajo ali hodijo kot race, so nespretni, okorni, ne znajo dobro teči. Tudi pri otrocih s čezmerno težo so prisotni vsi navedeni dejavniki.

Koliko gibanja časovno se priporoča, da lahko rečemo “dovolj”?
Priporoča se ena ura telesne aktivnosti na dan. Pri tem je priporočljivo, da je ta dejavnost vsaj nekajkrat takšne intenzitete, da se otrok preznoji. Vadba naj vključuje vaje za moč, gibljivost in koordinacijo.

WEB 3 UROŠ KERMAVT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Bi priporočili bolj usmerjeno gibanje znotraj dejavnosti ali prosto gibanje v naravi?
Oboje hkrati. Obe obliki gibanja imata prednosti in slabosti. Usmerjeno gibanje omogoči otroku sistematičen pristop. Na začetku otrok ne zna nič, a se s stalnim ponavljanjem nauči elementov posameznega športa (npr. pri košarki dvokorak, met na koš). Sistematičen pristop otroku da uvid, da je tudi npr. pri slovenščini potrebno postopno učenje, da bo lahko napisal spis.

Na drugi strani je zelo koristno preživljanje časa v naravi, z naravo je lepo živeti in tako tudi oblikujemo spoštljiv odnos do nje. Sam se ukvarjam s podvodnim ribolovom in čeprav grem vsakič na isto mesto ob istem času, vedno doživim nekaj novega. To je čar gibanja na prostem.

Vendar nekateri profesionalni športi od otrok že zgodaj zahtevajo veliko, vsakodnevne treninge … Kje je zdrava meja?
Prezgodnja specializacija je lahko problematična in po njej ni nobene potrebe. Do 13. leta je otroci po mojem mnenju ne potrebujejo. Imamo vrhunske športnike, ki so začeli precej pozno, na primer Michael Jordan, Giannis Antetokounmpo sta se s košarko začela resno ukvarjati precej pozno, sta se pa prej ukvarjala tudi z drugimi športi.

Staršem bi priporočil, naj, če je le mogoče, otrokom omogočijo, da se ukvarjajo s čim več različnimi športi, ker jim vsak da nekaj svojega. Predvsem naj začnejo že od malega, naj začnejo z osnovnim gibanjem, kot so gimnastika, plezanje, ples, plavanje.

V osnovni šoli je priporočljivo, da se čim prej vključi tudi igre z žogo, saj se tovrstne motorične sposobnosti začne graditi zgodaj. V petem, šestem razredu je že pozno. A to ne pomeni, da morajo že takoj večkrat tedensko obiskovati treninge. Pomembna je igra z žogo. Sam zagovarjam, da bi morali športnega pedagoga vključiti že v vrtec in v nižje razrede osnovne šole, ker šport je res naložba za vse življenje na vseh področjih.

Kaj otroci pridobijo z redno športno dejavnostjo?
Otroci nedvomno pridobijo gibalne sposobnosti, so dobro fizično pripravljeni, nimajo odvečne maščobe, imajo dober mišični tonus, dobro koordinacijo. Poleg tega pridobijo tudi psihološko-socialne kompetence, pridobijo samozavest in samospoštovanje, socialne veščine, znajo se prilagoditi situaciji in reševati probleme. Gibalno aktivni otroci se znajo vključevati v družbo, pogovor, igro, znajo razmišljati, vse to jim koristi na vseh področjih.

Naštete kompetence jim koristijo na dolgi rok in zaradi njih bodo v življenju uspešni. Igor Kokoškov, na primer, je bil uspešen košarkar, ki je moral zaradi poškodbe končati športno kariero, a je svoje kompetence unovčil kot trener, slovensko reprezentanco je pripeljal do naslova evropskega prvaka, vodil je tudi ekipo NBA.

Kaj pa priporočate, da starši naredimo sami doma?
Starši moramo biti zlasti zgled. Veliko hodite in tecite z njimi. Lahko jim postavite poligone, vključite žogo … V naravi je teh možnosti ogromno. Lahko jih vključite v razne dejavnosti, zdaj ponujajo marsikaj. In čim prej naj gredo iz vozička, ko so moje hčerke začele hoditi, smo voziček pospravili.

Ne smemo jih podcenjevati, oni res radi vse to delajo, morda le kakšna stvar malo dlje traja (smeh). Res je treba delati od malega, ker če zamudimo, bomo težko popravili. Pri večjih je teže, zasloni jih posrkajo. Pri starejših otrocih je treba biti res vztrajen in siten, pozneje pa nam bodo hvaležni.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.