Če smo iskreni, nas življenje z vsemi izgubami in preizkušnjami samo pripelje do sklepa, da je verjetno najpomembnejša stvar v življenju nekega človeka naučiti se prav imeti rad. Vsi naši odnosi služijo temu, si mislim, tisti, ki so vzdržali, in tisti, ki so propadli, vse naše pehanje in rast in vsi naši porazi, vsak drobec zemlje, ki jo okušamo ob svojih padcih. Vse samo zato, da bi se naučili ljubiti.
Preberite še:
“Ne pozabi, zakaj si se rodila: da drugim prinašaš veselje in ljubezen”
Ne, ker bi bilo to samo nekaj zaželenega, nekaj, kar bi ustrezalo idealu človeka, ampak ker je to nujno, ker je to tako nekaj bistveno človeškega, da brez tega preprosto ne moremo. To vemo, tudi ko tega še nismo sposobni razumeti, v maternici, prisesani na prsi, ko se v strahu oklenemo očeta, kadar med učenjem za maturo ne moremo odmisliti njenih čarobno modrih oči …
“Če me kdo ljubi, se drži moje besede”
Učim se, tudi danes, tudi jutri se bom. Ob vseh drugih občudujem ljubezen Boga, menda je v moje življenje prišla kot čisti blagoslov, tako čista in tako zrela je, bolj kot vse naše ljubezni. Naše ljubezni so vse po vrsti še vse tako mlečnozobe in plehke, celo malce prevzetne in domišljave, Njegova pa je … drugačna.
Njegova ljubezen sicer ne dovoli dvoma. On ima rad, to je njegovo bistvo, apostol Janez bi rekel, da je to vse, kar moramo vedeti o Bogu. On ljubi, to je njegovo ime. Če se nam zdi, da nas nima rad, to najverjetneje torej pomeni le, da njegove ljubezni ne razumemo.
Preberite še:
7 načinov, kako nam Bog v Svetem pismu govori: “Ljubim te!”
“Odhajam in pridem k vam”
On torej ljubi. In pravi, da bo vedno ostal med svojimi (Mt 28,20), da bo v življenju svojega otroka vedno navzoč, a ne tako, kot si predstavlja večina sodobnih staršev. Naši starši želijo biti svojim otrokom blizu tako, da jim kupujejo telefone, ker želijo vsak trenutek vedeti, kje so in kaj počnejo. Nekakšen Big Brother svojih otrok želijo postati, večni varuh, povejmo si iskreno, z nikomer ga nočejo deliti.
Bog je drugačen, bistveno drugačen. Ko je povedal vse, kar je moral povedati, ko je svojim otrokom podaril najbolj svete reči, svoje vrednote, se nerazumljivo umakne. Med nami pusti svojega Duha, nekakšen odmev svojih besed, ta “vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal” (Jn 14,26). To pa je tudi vse. Zatem odide in pusti, da otroci živijo sami, da se sami odločajo.
Preberite še:
Blagoslov z onkološkega oddelka: novomašnik obhajal svoje prvo bogoslužje
Ne vsiljuje jim svojega mnenja. Seveda trpi, ko gleda svoje otroke v trnju, v svinjariji življenja, a tudi ta “pasivnost” je del njegove ljubezni in ta je zaupanje svojim otrokom. Ker je to, da sledijo ljubezni, pač zapisano v njih, o tem so slišali, to so občutili, potem pa se morajo za to sami odločiti. Prav ta svoboda je izraz največje ljubezni, ki je najbolj pristna in najbolj resnična takrat, ko izpušča, ko svojim željam navkljub pusti oditi. Namreč zato, ker daje človeku dostojanstvo.
In to je tisto, česar se moram še naučiti: s svojo ljubeznijo dajati ljudem dostojanstvo. Ne miloščine, slabe vesti ali dolga, ampak dostojanstvo, “svoj mir”, če uporabim Jezusove besede. Potem bom lahko umrl.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 21.
Preberite še:
Bernardinec, ki je rešil življenje malega dečka
Preberite še:
Ali veste, kje so prvič na Slovenskem brali šmarnice?
Preberite še:
Opogumljajoče misli Mojce Senčar
