“Vedno najdem luč na koncu predora, da lažje pridem prek ovir do ciljev,” Robi Bojanec sam sebe opisuje kot zelo vztrajnega in tudi trmastega. Star je šele 26 let, a je že več kot pol življenja na invalidskem vozičku. Vseeno uspešno združuje poklicno in športno pot. Na fakulteti za elektrotehniko, kjer se je ukvarjal tudi z inovatorstvom, mu do diplome manjka le še zagovor.
Kako ste postali paraplegik? Pri dobrih 12 letih se mi je pripetila nesreča v čudnem spletu okoliščin. Z bratrancem sva se z motorjem vračala od maše. Nisem povsem prepričan, a mislim, da sem tudi ministriral. Nisva vozila hitro, a kljub temu po padcu v travo nisem mogel več vstati. Nisem se udaril ne v drevo ne v kamen, niti name ni padel motor. Bil je zelo nenavaden padec, zaradi katerega ne čutim telesa od pasu navzdol, roke in glava, kar je pri meni glavno, pa mi delujejo.
Po nesreči se niste prepustili malodušju.
Da se pobereš in sprejmeš, kar te je doletelo, je zelo pomembna podpora domačih. Ob tem sem bil še otrok, ki je odraščal in želel poskusiti 1001 stvar. Mama je pustila službo in bila ob meni vsak dan, oče pa je prihajal v Ljubljano, kolikor je le mogel. Podobno sestra.
Kako je bilo s šolo?
Na vsak način sem hotel ostati s svojimi sošolci, to mi je ogromno pomenilo. Osmi razred sem končal v rehabilitacijskem centru Soča, v devetega pa sem se vrnil na svojo šolo. Ni me zanimalo, da bi se prepisal na katero drugo. Tudi tja, kjer so imeli dvigalo, ne. Moja trma ni popustila.
Na šoli so rekli, da pouka ni mogoče organizirati tako, da bi ga imeli ves čas v pritličju. Tedaj smo morali kupiti stopniščni vzpenjalnik, ki je stal okrog 8.000 evrov. To nam je uspelo s pomočjo nekaj dobrodelnih koncertov. Rad bi dodal, da so pozneje v srednji šoli v 14 dneh uredili pouk v pritličju za vsa štiri leta.
Vaš vpis na fakulteto sprva ni bil ravno samoumeven …
Veste, glede tega, da bi bil za zvezkom in bral, sem bolj lene sorte. Sem bolj praktičen tip človeka, ki zelo hitro doume koncept delovanja nekega predmeta. Po srednji šoli sprva sploh nisem želel na fakulteto. A tedaj me je mama pogledala in mi s povsem normalnim tonom rekla: “Povej mi, kako boš preživljal družino. Danes so težji časi, ko s srednjo šolo težko dobiš dobro službo. Vpiši se na fakulteto, če ne bo šlo, pa pridi domov.” Za to spodbudo sem ji še danes hvaležen.
Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.