Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Inovator in izvrsten športnik, čeprav je invalid že od 12. leta

LOJZE GRČMAN | ALETEIA
Deli

“Vsak zadani cilj želim doseči. Ponavadi gre za bolj realne cilje, in ko jih izpolnim, je zadovoljstvo toliko večje,” pravi paraplegik Robi Bojanec

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

“Vedno najdem luč na koncu predora, da lažje pridem prek ovir do ciljev,” Robi Bojanec sam sebe opisuje kot zelo vztrajnega in tudi trmastega. Star je šele 26 let, a je že več kot pol življenja na invalidskem vozičku. Vseeno uspešno združuje poklicno in športno pot. Na fakulteti za elektrotehniko, kjer se je ukvarjal tudi z inovatorstvom, mu do diplome manjka le še zagovor.

Preberite še: Ganljiva zgodba o nezlomljivem prijateljstvu: v Compostelo na invalidskem vozičku

Kako ste postali paraplegik?
Pri dobrih 12 letih se mi je pripetila nesreča v čudnem spletu okoliščin. Z bratrancem sva se z motorjem vračala od maše. Nisem povsem prepričan, a mislim, da sem tudi ministriral. Nisva vozila hitro, a kljub temu po padcu v travo nisem mogel več vstati. Nisem se udaril ne v drevo ne v kamen, niti name ni padel motor. Bil je zelo nenavaden padec, zaradi katerega ne čutim telesa od pasu navzdol, roke in glava, kar je pri meni glavno, pa mi delujejo.

Preberite še: Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem nikoli prej”

Po nesreči se niste prepustili malodušju.
Da se pobereš in sprejmeš, kar te je doletelo, je zelo pomembna podpora domačih. Ob tem sem bil še otrok, ki je odraščal in želel poskusiti 1001 stvar. Mama je pustila službo in bila ob meni vsak dan, oče pa je prihajal v Ljubljano, kolikor je le mogel. Podobno sestra.

Robi Bojanec skozi fotografije:

Kako je bilo s šolo?
Na vsak način sem hotel ostati s svojimi sošolci, to mi je ogromno pomenilo. Osmi razred sem končal v rehabilitacijskem centru Soča, v devetega pa sem se vrnil na svojo šolo. Ni me zanimalo, da bi se prepisal na katero drugo. Tudi tja, kjer so imeli dvigalo, ne. Moja trma ni popustila.

Na šoli so rekli, da pouka ni mogoče organizirati tako, da bi ga imeli ves čas v pritličju. Tedaj smo morali kupiti stopniščni vzpenjalnik, ki je stal okrog 8.000 evrov. To nam je uspelo s pomočjo nekaj dobrodelnih koncertov. Rad bi dodal, da so pozneje v srednji šoli v 14 dneh uredili pouk v pritličju za vsa štiri leta.

Preberite še: Po nesreči se je počutil kot telefon na mizi. Zdaj jo jemlje kot poslanstvo

Vaš vpis na fakulteto sprva ni bil ravno samoumeven …
Veste, glede tega, da bi bil za zvezkom in bral, sem bolj lene sorte. Sem bolj praktičen tip človeka, ki zelo hitro doume koncept delovanja nekega predmeta. Po srednji šoli sprva sploh nisem želel na fakulteto. A tedaj me je mama pogledala in mi s povsem normalnim tonom rekla: “Povej mi, kako boš preživljal družino. Danes so težji časi, ko s srednjo šolo težko dobiš dobro službo. Vpiši se na fakulteto, če ne bo šlo, pa pridi domov.” Za to spodbudo sem ji še danes hvaležen.

Milan Simčič

Preberite še: Še en zdravnik, ki dokazuje, da je tudi v krutem sistemu mogoče biti človek

Kako ste pristali v znanosti?
Na fakulteti za elektrotehniko smo že v prvem letniku sestavili ekipo, ki je naredila električni voziček, ki lahko premaga različne ovire. Bilo nas je 14 študentov in za oporo trije mentorji. Začeli smo z ničle. Ves koncept smo naredili po svoje, nismo prilagajali drugih. Naš največji izziv je bil narediti voziček, ki se po stopnicah vzpenja brez drugih pomagal.

Najprej smo naredili pomanjšan prototip, v razmerju 1 : 2. Po letu dela smo šli že na testno vožnjo v Zürich. Tam je bilo tekmovanje, kjer je bilo treba premagati različne ovire, na primer klančino navzgor in navzdol s 25-odstotnim naklonom, voziti je bilo treba prek hlodov in v slalomu. Premagali smo vse ovire, razen stopnice, ker pred tekmovanjem nismo mogli dobiti gosenic. Te smo dodali naknadno.

Inovacija Robija in preostalih študentov

To je voziček, ki ima pogon na vsa štiri kolesa. Za premagovanje stopnic ali višjih robnikov uporablja gosenice. Invalidom bi bil z njim omogočen dostop tudi na težje prehodna območja, na primer v naravi.

Tekmovanje v Zürichu. Robija boste spoznali po številki 62 in rdečem puloverju.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi invalidi lahko ta voziček začeli uporabljati?
Potrebna bi bila investicija. Mi smo za en prototip porabili 75 tisoč evrov, kar so nam zagotovili sponzorji. Okvirna cena za tak voziček, če bi ga izdelovali serijsko, bi bila med 20 in 25 tisoč evri. Veliko od tega bi prispevala zavarovalnica.

OSEBNI ARHIV

Ste slovenski reprezentant v košarki na vozičkih, čeprav tega športa prej niste resneje igrali. Slišali pa smo, da je imel na vaši poti kar pomembno vlogo tudi Goran Dragić. Kakšno?
Invalidi za šport, kot je košarka, potrebujemo voziček, ki je narejen prav po naših merah. Pomembno je, da si v njem stisnjen, da čim lažje manevriraš po igrišču, da si čim bolj okreten. Tak voziček stane okrog 5.000 evrov. Zato sem potreboval donacije. Goran Dragić je na svojem taboru oznanil, da bi rad pomagal nam, invalidom. To je tudi z veseljem storil. Občudujem ga, ker ob vseh velikih uspehih, ki jih je dosegel, ostaja tako preprost človek.

Si v življenju raje postavljate visoke cilje ali nekoliko nižje in stvarnejše?
Vsak zadani cilj želim doseči. Ponavadi gre za bolj realne cilje, in ko jih izpolnim, je zadovoljstvo toliko večje.

Preberite še: Sveti Duh, pomagaj mi odpustiti

Preberite še: Prikupne fotografije prvih svetih obhajil v preteklem stoletju

Preberite še: Ne Camino, raje Apalaška pot po ZDA: “Prava hoja je metafora za življenje”

Preberite še: Ali vaši otroci hodijo kot race, so nespretni, ne znajo dobro teči? Preberite tole!

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.