Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zakaj je četrtek zame prav poseben dan

MONSTRANCE
Mari Tere | Shutterstock
Deli

Že pred časom sem ugotovil, da se vse pomembne stvari v mojem življenju zgodijo na četrtek

Dolgo nisem razumel, zakaj, vse dokler tega nisem povezal z evharističnim četrtkom – na četrtek (veliki četrtek) je namreč Jezus postavil sveto evharistijo. Od takrat je to zame poseben dan.

Že zgodaj vstanem v zavedanju, da se bo zgodilo nekaj dobrega. Potrudim se, da greva z ženo k sveti maši in sodelujeva pri češčenju Najsvetejšega. Vem, da je tam Jezus, moj najboljši prijatelj vse od otroštva. Kako se ne bi veselil?

Naključje, Božja previdnost ali čudeži ljubezni?

Ko se nam v enem dnevu zgodi več nenavadnih stvari, najprej pomislimo, da je naključje. Če se to pogosto dogaja, pripišemo to Božji previdnosti, ko pa postane povsem očitno, jaz temu rečem mali čudeži ljubezni. Vem, da prihajajo iz Božje roke, ki je sama ljubezen in usmiljenje. Kako bi lahko to drugače poimenoval?

S temi malimi čudeži na evharistični četrtek je Jezus povezan z nami.

Kako močno sem ganjen, ko začnemo ob sveti uri prepevati Mogočno se dvigni nam spev iz srca, moj dragi Jezus, velika ljubezen mojega življenja, kako te ljubim!

Na dogodke v svojem življenju sem se naučil gledati, kot da prihajajo iz Božje roke.

“Vztrajaj v svoji molitvi”

Danes, na primer, sem šel v bližnjo cerkev k jutranji maši ob 6. uri. Rad pridem bolj zgodaj, še posebej ob četrtkih, ko je izpostavljeno Najsvetejše. Tam se je zgodil eden tistih malih čudežev, ki jih pogosto niti ne opazimo. Neopazno gredo mimo nas, ker smo raztreseni in obremenjeni s svojimi težavami.

Takoj, ko sem vstopil, se mi je približala neka gospa in dejala: “Claudio, brala sem tvoje zapise, ko praviš, da nas Bog vse sprejme k sebi kot svoje otroke. V svojih molitvah se vedno spomnim na to in rečem Bogu: ‘Claudio pravi, da si naš usmiljeni Oče …’ A ne čutim ga blizu, ne vidim ga, ne usliši mojih prošenj. Kaj moram storiti?” Iskreno rečeno sem se zmedel. “Vztrajaj,” sem ji odgovoril, “vztrajaj v svoji molitvi.”

Bog nas nikoli ne zapusti

Sedel sem v klop in razmišljal o njenih besedah in kaj naj bi ji odgovoril. “Kako naj to vem?” Začela se je sveta maša, poslušali smo berila in evangelij, duhovnik pa je za začetek pridige povedal zgodbo o veri: “Neki deček je bil s svojim očetom ob reki. Deček je ostal na pečini, oče pa se je spustil k reki. Zaklical mu je: “Sin, skoči!” Sin je prestrašen odgovoril: “Ne bom.” Oče ga je vprašal, zakaj, in deček je odgovoril: “Ne vidim te, oče.” Oče se je ljubeče nasmehnil in zaklical od spodaj: “Jaz pa tebe vidim.”

“Enako se nam dogaja z Bogom,” je nadaljeval duhovnik. “Recimo, da se je oddaljil od nas, da nas je zapustil, da ga ne vidimo niti ne čutimo, da nas nikoli ne usliši. Tako razmišljanje je zmotno. Bog nas nikoli ne zapusti. Mi ga ne vidimo, On pa nas vidi. Skrbi za vaše potrebe. Je ljubeč in dober oče. Zapomnite si, ko kličete Bogu: ‘Ne vidim te.’ On odgovarja: ‘Jaz pa tebe vidim.'”

Neverjetno je, da je duhovnik, ne da bi vedel, odgovoril na mojo skrb. Dobil sem odgovor, ki je čudovit: Bog nas nikoli ne zapusti.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Claudio de Castro
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več