Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

“Edini na šoli sem brez telefona!”

FATHER AND SON,CELL PHONES
George Rudy | Shutterstock
3. Posnemite toliko videov in fotografij, kot ji le lahko. Morda bo to nekega dne vse, kar vam bo ostalo.
Deli

Kdaj je pravi čas, da otrok dobi pametni telefon ali računalnik?

Starši smo mnogokrat v dvomu, kdaj naj otroku damo v uporabo telefon ali računalnik. Porajajo se nam vprašanja, ali je telefon zanje škodljiv, ali bodo postali odvisni, s kakšnimi vsebinami se bodo srečali …

Na drugi strani pa se prav tako zavedamo, da lahko otroka spravimo v veliko stisko, če je resnično eden izmed redkih v razredu, ki še nima svojega (pametnega) telefona.

Žal je tako, da se meja za pridobitev “pravice” do uporabe pametnega telefona iz leta v leto vztrajno premika proti zibelki.

Kaj svetujejo strokovnjaki

Po prepričanju nekaterih strokovnjakov, med drugim Manfreda Spitzerja, avtorja Digitalne demence, je za razvoj otroških možganov škodljivo, da so pred 18. letom izpostavljeni zaslonom (telefon, računalnik, TV), zato bi morali dosledno omejevati čas, ki ga naši otroci prebijejo pred vsakršnimi zasloni.

Prevelika izpostavljenost dražljajem teh naprav lahko vodi k simptomom, podobnim starostni demenci, pojavijo se motnje zbranosti v šoli in pri učenju. Seveda temu nismo nič manj izpostavljeni odrasli in prenekateri tudi že pri sebi opažamo, da smo zaradi stalnih dražljajev telefona precej manj sposobni zbranega dela.

PHONE
Shutterstock-pavel lysenko

Dogovor o uporabi

Malo verjetno je, da bomo lahko z nakupom telefona ali računalnika čakali do otrokovega 18. leta. Če ne drugega, je ta tehnologija že tako rekoč nepogrešljiva pri šolskem delu ter tudi pri kolikor toliko normalni socializaciji otrok.

Predvsem zaradi jasnih razmejitev in tudi otrokovega prevzemanja odgovornosti lahko z otrokom sklenemo poseben dogovor, v katerem se postavi pravila uporabe.

Tak dogovor naj bi zajemal namen uporabe (pisanje sporočil, klicanje, izdelavo domačih nalog, druženje na družbenih omrežjih, iskanje gradiv za šolo, igrice ipd.), katere programe oz. aplikacije se sme uporabljati, kakšne so časovne omejitve in druge stvari, ki se nam kot staršem zdijo pomembne, da jih tak dogovor vsebuje.

Pogovor je pomemben

Če razmišljate o podpisu takega dogovora, je na tej povezavi pripravljena predloga, ki jo seveda lahko prosto preoblikujete in prilagodite svojim potrebam.

Kot boste tudi sami opazili, namen takega dogovora ni rigorozno omejevanje, marveč igra bolj vlogo spodbujevalca pogovora v družini. Prav k temu namreč moramo stremeti: da se o problematiki in pasteh uporabe sodobnih tehnologij čim več pogovarjamo, še posebej z mladostniki, kajti ti ne bodo več “kupili” običajne prepovedi in se ne bodo več zadovoljili z utemeljitvijo “zato, ker sem jaz tako rekel”.

PARENTING
Shutterstock-vgstockstudio

Mesto telefona ponoči

Najbrž se bomo strinjali, da je nočni čas namenjen počitku. Statistike nekaterih britanskih mobilnih operaterjev so že pred leti pokazale, da si otroci in mladi v poznih nočnih urah izmenjajo izjemno količino sporočil.

Spanje je sestavni del zdravja in ko gre za zdravje naših otrok, najbrž ne bomo sklepali kompromisov. Ko bomo torej želeli, da otrok v nočnem času ne uporablja telefona, bomo najverjetneje morali poseči po tehničnih pomagalih v obliki posebnih aplikacij. Nekatere funkcije starševskih kontrol, kot se takim aplikacijam reče, so v novejših telefonih že nameščene. Če jih ni, pa je na voljo posebna aplikacija Screen Time, v kateri lahko starši nastavimo, kdaj je čas za počitek, v katerem je uporaba telefona onemogočena.

Seveda je cenejša možnost, da se z otrokom preprosto dogovorimo, da v nočnem času telefon počiva na vidnem mestu v dnevi sobi in ne v otroški sobi.

Pogum velja

Nekje na internetu sem zasledil zanimivo razmišljanje študentke ene izmed elitnih svetovnih univerz, ki je povedala (navajam po spominu) takole: v osnovni in srednji šoli sem bila vedno edina v razredu brez lastnega računalnika in telefona. Ko pa sem prišla sem, kjer smo zbrani najboljši od najboljših, sem ugotovila, da smo tukaj več ali manj vsi nekoč bili “edini brez”.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.