Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Več kot le TV-voditeljica: ob tej oddaji se ljudje vsaj enkrat počutijo vredne

Deli

Ana Praznik s pomočjo oddaje Delovna akcija pomaga spreminjati življenja ljudi. Na bolje, seveda

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

“Revni ljudje lahko živijo pri sosednjem vhodu, a tega morda sploh ne veš,” ugotavlja Ana Praznik. Nekoč ste jo lahko poslušali kot članico skupine Bepop. Danes pa energično in nasmejano dekle ne poje, temveč moderira program na Radiu Center in seveda soustvarja oddajo Delovna akcija, ki v nasprotju z resničnostnimi šovi do dostojnejšega življenja pomaga ljudem v stiski. Voditeljica je za njen prispevek k oddaji pravzaprav preozek izraz …

V Delovni akciji ne nastopate ravno kot klasična voditeljica zabavnih oddaj, zgolj z nekaj napovedmi in povezovalnimi govori. Delate tudi sami. Zakaj?
Gre za licenčno oddajo. Njen koncept je znan posebej na Balkanu, kjer veliko ljudi živi v groznih razmerah. Človek bi si mislil, da ima Slovenija, država Evropske unije, relativno stabilen standard. V večini da. A nato naletiš na primere družin, ob katerih se res vprašaš: “Se to dejansko dogaja pri nas? Kje živim, da tega ne vem? Kako, da v svojem svetu ne vidim tega?”

Govorili so mi, da bo čustveno naporno, naj se pripravim. A to je podobno kot prvi porod. Lahko se pripraviš, a nimaš pojma, kaj točno te čaka. Lani, v prvi sezoni, sem se v te zgodbe močno vrgle. Morda celo malo preveč, v smislu, da sem se poistovetila s temi družinami. Eno zgodbo smo snemali pet dni in pred drugo smo imeli le dan premora.

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Tako intenzivno čustveno doživljanje me je popolnoma izželo. Družinam sem hotela pokazati spoštovanje tako, da sem se jim res posvetila, jim prisluhnila. Ni šlo za navodila režiserja. Ko je ekipa videla, da me do solz lahko spravi že ena beseda, mi je omejila druženje z njimi po snemanjih, sicer ne bi zdržala.

Ste se morali tudi sami primorati v to, da niste bili tako čustveno vpleteni v težave družin?
Težko se prisiliš. Morda sem se tega lotila na napačen način. V vodenje sem šla z odprtim srcem in rokami. Črpala sem pozitivno, predvsem pa tudi negativno. Tedaj je bila moja hčerka stara poldrugo leto. Ko so bile v družinah kake težave z otroki, me je to čisto “sezulo”, saj sem si predstavljala, kako bi bilo, če bi se to zgodilo mojemu otroku.



Ko so se kamere ugasnile, so ljudje povedali kake stvari, ki so še bolj grozne od tistih, ki so jih delili z gledalci.

Ana Praznik v fotografijah:

Kako ste doživljali usodo teh ljudi?
Predstavljajte si sebe, da se znajdete v brezupu in da morate prosjačiti. Sama verjetno tega ne bi zmogla. Seveda obstajajo dobrodelne organizacije, ki pomagajo, a tja je treba iti in pokazati svoj obraz. Za te ljudi to pomeni, da se razgalijo. To je huje, kot da bi tam stali goli. Razgalijo svojo dušo. Beda dobi svoj obraz. Nihče si ne želi biti tam. Morda imamo preveč vcepljeno to, da moramo delati, delati, delati in se bo enkrat že obrnilo.

Pogoj za sodelovanje v oddaji je, da je delo načeloma izvedljivo v petih dneh. Kot se je nekajkrat izkazalo, v petih dneh ni šlo. Prijavljajo se večinoma družine, ki živijo v ogromnih hišah. Dela je preveč za omejen čas. Mi bi pomagali vsem, a je neizvedljivo. Glede tega, kdo bo izbran za prenovo, pa ne odločam jaz.

Kakšne odzive dobivate od ljudi?
To je oddaja, od katere ljudje dejansko nekaj imajo. Veste, koliko se jih je javilo in dejalo, da se jim je od takrat, ko smo mi prestopili njihov prag, življenje začelo spreminjati na bolje. V nas so videli luč, upanje. To smo jim tudi dali. Pripravili smo jim tudi kako presenečenje. Največ pa jim pomeni, da jim je nekdo posvetil svoj čas, da so se vsaj enkrat počutili vredne.

Ko se izkaže, da boste nekomu lahko nekaj obnovili ali omogočili, delujete res spontano veseli. Te stvari je težko zaigrati.
Ne znam si predstavljati, da bi na drugačen način vodila oddajo. Neke smernice vodenja so mi predstavili, tudi scenarij imamo, na primer, koliko dela moramo opraviti v enem dnevu. Kaj se bo dogajalo vsebinsko, pa je nemogoče natančno napovedati. Pri oddaji mi zelo pomagajo tudi moje radijske izkušnje.

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Kako se vam družine poskušajo zahvaliti?
Povečini se zahvalijo z besedami, ker drugega nimajo. Mi pa pogosto v znamenje zahvale izročijo kakšno cvetje. Čisto vsi si želijo, da bi se lahko oddolžili še na kak drug način. Veselje, zadovoljstvo in sreča v njihovih očeh so nagrada za naše delo. In zahvala.

Kako težko je sprejeti spoznanje, da vam dela ne bo uspelo opraviti v zadanem času? Je to tudi del scenarija?
Enkrat je bil, sicer pa ne. To seveda nikoli ni dobro. Slovenci imamo tako velike hiše, da včasih ne gre drugače. Dela ne moremo pustiti napol opravljenega. Končamo v drugi oddaji.

Vas še kdo pocuka za rokav kot nekdanjo bepopovko, ne kot zdajšnjo voditeljico Delovne akcije?
Otroci tako ali tako ne vedo, kaj je bil Bepop. Me pa v zadnjem času vse več ljudi, ki so nekoliko mlajši od mene, pokliče z Ana iz Bepopa. Razveseli me, ko mi povedo, da so poslušali našo glasbo.

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Sedemnajst let je od nastanka prve skupine, ki je nastala v resničnostnem šovu. Kako gledate na ero Bepopa, s katerim ste posneli tri albume, skupina pa je za slovenske razmere doživela ogromno priljubljenost?
Tedaj je bil idealen čas za neko takšno skupino. Internet še ni bil tako razvit, YouTuba še ni bilo, zato je naš album še vedno najbolj prodajan v samostojni Sloveniji. To je bilo zelo intenzivno obdobje, imeli smo tudi po tri nastope na dan. Ljudje so nas ves čas spraševali, kaj novega bomo posneli. To ni moglo trajati dolgo. Ko smo delovanje prekinili, sem si po svoje oddahnila. A s člani skupine ostajam v prijateljskih stikih.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.