Bila je cvetna nedelja leta 2013. Papež Frančišek je govoril zbranim na trgu pred Baziliko svetega Petra ob Svetovnem dnevu mladih: “Ne sramujte se križa, pravzaprav, objemite ga, saj ste razumeli, da v darovanju sebe in v tem, da izstopimo iz nas samih, pridobimo resnično veselje in da je On premagal hudo z Božjo ljubeznijo.”
Preberite še:
Trener, ki ga nosijo po rokah: “Jezus je najpomembnejša oseba v zgodovini”
Vse je dobilo smisel
Carlotta, ki se je borila z agresivno obliko raka, je papežev govor na televiziji spremljala od doma. Slišala je besede papeža Frančiška in v tistem trenutku je vse dobilo svoj smisel: bolezen, bolečina in življenje, ki je bilo pri njenih 22 letih z rakom že zaznamovano z besedo “konec”.
Živela je za umetnost
Mlada in zelo nadarjena violinistka je bila polna energije, ustvarjalna in aktivna na več področjih umetnosti. Poleg violine, za katero je po diplomi opravila še vrsto specializacij širom po svetu, je študirala še umetnostno zgodovino na univerzah La Sapienza in Luiss v Rimu, na univerzi v Cambridgu in na Sotheby’s Institute v New Yorku.
Napisala in izdala je tudi dve knjigi in kljub mladosti bila imenovana za umetniško direktorico akademije sv. Sofije v Beneventu, od koder je doma.
Preberite še:
Glasba s katoliškimi koreninami: Mozartov Ave Verum Corpus
Življenje je kot reka, ki teče …
Do prelomnega trenutka diagnoze je Carlotta skozi življenje tekla. “Sem kot reka – je zapisala leta 2007 – ki, da bi prispela do morja, izbira vedno najzahtevnejšo, najdaljšo pot. Najtežjo. Morda zato, ker globoko v sebi verjamem, da je zmagati z lahkoto kakor izgubiti. In izgubiti pred nemogočim je, kakor da bi zmagala. Samo zaradi dejstva, da sem poskusila. Vse moje življenje je bilo tako. Izziv. Challenge. In mislim, da bo vedno tako.”
Rak in potem?
Ko se je Carlotta seznanila z diagnozo, se je tudi z boleznijo soočila kot z izzivom, ki ga je treba premagati. Rak je nikakor ni ustavil: aprila 2012 je odprla svoj blog z naslovom Rak in potem, na kateri je objavljala svoje misli in razmišljanja in jih delila z mnogimi drugimi, ki doživljajo isti boj in katerim je nudila podporo in moralno pomoč.
Tako je ta spletna skupnost postala njena druga družina. Tam je marca 2013 sporočila “neverjetno stvar”, ki se ji je zgodila. Med zdravljenjem v bolnišnici v Milanu je ob novici o novih metastazah v možganih, poleg tistih na pljučih in jetrih, za kratek čas izgubila zavest in se znašla v komi.
Preberite še:
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem nikoli prej”
Postala sem popolnoma drug človek
“Ko sem odprla oči, sem bila popolnoma drug človek,” je pripovedovala z veseljem in navdušenjem. “Našla sem vero in se prepustila, saj je bil križ tega težkega raka zame neverjetna priložnost za rast, kljub temu da vsi mi, oboleli za rakom, vemo, kako težko je z njim sobivati. (…) Način, kako jaz živim to bolezen (prav v trenutku, ko se do mene kaže v vsej njegovi agresivnosti), mi prinaša radost in edinstveno zaupanje … In vse to zahvaljujoč veri in našemu izjemnemu papežu Frančišku (…), ki pravi, da morajo mladi nositi križ z veseljem.”
O svojem boju je pisala papežu in izmenjala sta si nekaj globokih besed vere ter si obljubila vzajemno molitev.
Preberite še:
Preprosta gesta zdravnika, ki izboljšuje varnost pacientov
Konec, ki ga ni
Zadnje tedne svojega polnega življenja je preživela doma, med svojimi dragimi: starši, bratom, zaročencem in prijatelji. Vsi, ki so ji bili blizu, so postali priče njenemu neverjetnemu zaupanju in zavestni ter brezpogojni prepustitvi Bogu, ki se je udejanjila v neprestani molitvi očenaša: “… daj nam danes naš vsakdanji kruh … reši nas hudega. Amen.”
Ko so se solze njenih dragih zaradi izgube posušile, so skupaj z njenim spovednikom postali prvi pričevalci njene svetosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie.
Preberite še:
Inovator in izvrsten športnik, čeprav je invalid že od 12. leta
Preberite še:
Zakaj so preproste igrače najboljše za otroke
Preberite še:
Slep in avtist: s svojim nastopom je navdušil ves svet
