Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Bremena iz otroštva: Del mojega zdravljenja so bili tudi moj mož in štirje otroci

DANIELA AND FABIO
OSEBNI ARHIV
Deli

Daniela in Fabio sta zakonca, ki živita in delata v Rimu. V mladosti sta se soočila vsak s svojo boleznijo, jo premagala in danes oznanjata ter pričujeta prek filmov, v katerih so glavni liki svetniki

Daniela je pri sedmih letih zbolela za Cronovo boleznijo, to je kroničnim vnetjem črevesja, ki je neozdravljiva in lahko smrtna bolezen. V svoji družini je čutila veliko pomanjkanje ljubezni: “Mama je bila depresivna, imeli smo se radi, vendar ljubezen med nami ni tekla. Pri 13 letih sem zaradi svoje bolezni skoraj umrla.” O sebi je razmišljala kot o bolniku, ne kot o osebi, ki ima pred seboj še vse svoje življenje.

Vprašanje “Zakaj se mi to dogaja?” jo je prisililo v iskanje odgovorov. Po svojem bodočem možu je spoznala skupino misijonarjev in se ji pridružila. Spoznala je, da je njena bolezen posledica pomanjkanja ljubezni v družini in da če želi ozdraveti, se mora osvoboditi iz družinskih pogojenosti in navezanosti.

Vendar kako? Delo na sebi, delo za druge, globok odnos s Kristusom so bili koraki ozdravljanja ran. Tako se je rojevala kot oseba, kakršno je ustvaril Bog. “Po več kot desetletju te poti je bolezen popolnoma izginila. Del moje poti in mojega zdravljenja je bil tudi moj mož in moji štirje otroci.”

Bolezen je klic po ljubezni

Fabio se je od mladosti boril z zelo hudim atopijskim dermatitisom. Zaradi tega je bil večkrat v bolnišnici, iz spraskanih ran je krvavel in noči je prebedel. V družini so živeli tradicionalno krščansko, vendar je bila njegova mama zelo posesivna.

Pri 18 letih je, razočaran nad domačo župnijo, neke nedelje v sosednji cerkvi ostal prevzet, ko je od duhovnika slišal: “Bog nas hoče močne! Hoče, da so ženske ženske in moški moški! Naša oseba, mi sami, imamo prednost pred našimi starši!” Tako nagovorjen je postal misijonar in s tem stopil na pot, ki ga je pripeljala do ozdravljenja sicer neozdravljivega dermatitisa.

Skupna pot

Po poroki sta Daniela in Fabio več kot desetletje kot misijonarja enkrat letno potovala v Afriko. Medtem so se jima rodili štirje otroci. Daniela, ki je ljubiteljica kulture in filma, je opazila, da katoliški produkciji manjka močno in pristno sporočilo: tisto, ki je njo potegnilo iz vrtinca smrtonosne bolezni.

“V filmih sem zaznavala podajanje popačene podobe krščanske ljubezni, služenja. Možu sem tako nekega dne rekla, naj mi najde režiserja. Odgovoril mi je: ‘Ne potrebuješ ga, midva bova snemala!'” Tako se je začelo njuno popolnoma novo življenjsko obdobje na popolnoma novem misijonskem področju: filmu.

Prve zgodbe

Napisala sta prve scenarije: Zgodovina cerkve, Sveta Frančiška Rimska, Sveti Camillo de Lellis in Sveta Giuliana iz Norwicha. V začetku so kostume delali sami, sami so se ličili, igralci pa so bili njuni prijatelji in otroci. “Prvi film smo v celoti posneli v hiši, ki je imela skupno 50 kvadratnih metrov površine. Gnetli smo se drug čez drugega. Zgodilo se nam je tudi, da je glavna igralka v času snemanja zanosila in smo morali počakati, da je rodila. Ali pa da si je kakšen igralec premislil in sem morala spremenit scenarij,” se danes smejita svojim začetkom.

“Po vsakem filmu se je oglasil kdo, ki nama je namignil, kaj vse lahko še izboljšava. Tako smo z Božjo previdnostjo napredovali v kakovosti. S predzadnjim filmom o sveti Brigiti Švedski smo bili na Mirabile Dictu International Catholic Film Festival uvrščeni med tri najboljše.”

Za zadnji film, ki ga sedaj predvajajo v Italiji, Kanadi in ZDA, je Daniela pisala scenarij več kot eno leto in nastal je film o sv. Frančiški Ksaveriji Cabrini, zavetnici italijanskih migrantov v Ameriki.

“Film ima dvojno močno sporočilo. Prvič, po vsebini je zelo aktualen zaradi problema migrantov in si ga zato želijo ogledati tudi v italijanskem parlamentu. Kot drugo pa sva želela ponuditi zgled ženske, ki je v Jezusovem srcu našla moč ter prestopila ocean, oskrbovala in reševala italijanske migrante, posredovala, gradila sirotišnice in bolnišnice … in katere zgled danes kliče vsakega od nas, da je v pokorščini Bogu močan,” pravi Daniela.

“Sva kot dva galeba, ki se v letu prehitevata. Tako vodi enkrat eden, enkrat drugi, skupaj pa imava isti cilj,” pravita. Pišeta namreč že naslednji scenarij o še enem velikem misijonarju in pričevalcu vere, sv. Frančišku Ksaveriju.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.