Vprašanje bralca
V pogovorih včasih naletimo na besedi ponižnost in pohlevnost. Človeška grešna narava lahko igra ponižnost, najsi bo zato, da si kupi naklonjenost nekoga, si pri njem kupi ugled, sprejetost, položaj, moč. Mnogokrat pa je lahko v ozadju nezaupanje v Božjo previdnost. Kje je meja, kjer se začne krepostna ponižnost kristjana in kje grešna pohlevnost?
Janez
Preberite še:
Nehajte se truditi za popolnost – tu so štiri področja, vrednejša vašega časa
Odgovarja msgr. Anton Stres, upokojeni ljubljanski nadškof
Kultura, ki nas obdaja, je polna nastopaštva in karierizma, zato ima do ponižnosti posmehljivo stališče. Povišuje samozavest, ponos, dostojanstvo. Velik del modernega brezboštva je posledica ošabnosti človeka, ki noče potrebovati Boga, da bi lahko bil sam bog. Zato je napuh kot nasprotje ponižnosti prvi med glavnimi grehi.
Ponižnost je najprej hčerka resnicoljubnosti do sebe. Ponižnost si ne zatiska oči: ne pred dobrimi lastnostmi in prav tako ne pred pomanjkljivostmi. To tudi ne izključuje zdrave ambicioznosti, ki ni v domišljavosti, ampak v odgovornosti za svoje darove, ki jih je treba pomnožiti kot talente. Zaničevati se in v nič dajati samega sebe ni prava ponižnost. Prava ponižnosti zahteva, da smo pošteni do sebe in drugih in se zavedamo svojih omejenosti ter jih znamo sprejeti. Take omejenosti so tudi bolezni in starost. Pride čas, ko ne zmoremo več tistega, kar smo zmogli včasih. Ponižnost zahteva, da si to priznamo in da po vsej sili ne vztrajamo pri nekih službah in opravilih, ki jih ne zmoremo več. Da se ne delamo mlajše, kot smo, bolj zdrave, kot smo.
Vse je odvisno od tega: ali hočem predvsem uveljaviti samega sebe, ali pa nekaj narediti in dati od sebe, da bo koristilo celotni skupnosti.
Preberite še:
5 navdihujočih navedkov sv. Bernardke o trpljenju in ponižnosti
Ob dobrih lastnostih narekuje ponižnost hvaležnost. “Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?” (1 Kor 4,7). Temeljni razlog za ponižnost je po Pavlu dejstvo, da smo vse prejeli od Boga.
Poleg resnicoljubnosti je znamenje ponižnosti pripravljenost služiti. Kar je v nas dobro, nam ni podarjeno zato, da bi se s tem šopirili, ampak zato, da lahko drugim dajemo zastonj in ne da bi pričakovali vračilo, ker smo vse dobro sami prejeli. Resnicoljubna ponižnost tudi ve, za katere službe in mesta se ne sme potegovati. Tako stališče je mogoče samo tedaj, če na svoje delovanje ne gledamo kot na svoje uveljavljanje, ampak kot na služenje Božjemu kraljestvu. Vse je odvisno od tega: ali hočem predvsem uveljaviti samega sebe, ali pa nekaj narediti in dati od sebe, da bo koristilo celotni skupnosti. Če velja, da imamo ustrezne sposobnosti, potem nimamo samo pravice, temveč tudi dolžnost, da neko službo sprejmemo. Ni ponižnost, če je nočemo sprejeti, ker se bojimo, da ne bomo vedno želi aplavza.
Preberite še:
Zakaj ponižnost ni to, kar večina ljudi misli, da je
Ponižnost si išče sodelavce. Hoteti vse narediti sam, da bi tudi slavo žel sam, je napuh. Tudi drugih ne potrebujemo prav, če jih jemljemo le za odskočno desko ali za svoj podstavek, temveč samo tedaj, če so za nas bratje in sestre, s katerimi zmoremo skupaj marsikaj, česar ne zmoremo sami. Ponižnost edina pospešuje skupnost in sodelovanje. Kdor je ponižen, se zaveda, da potrebuje druge in ne nazadnje Boga samega.
Razpoznavni znak, s katerim lahko razločujemo krepostno ponižnost od navidezne in zaigrane pohlevnosti, sta torej resnicoljubnost in pripravljenost služiti Božjemu kraljestvu ter bratom in sestram, tudi če je tisto, kar (še) premoremo, bolj malo in skromno, tudi če je le “en sam novčič”.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 22.
Preberite še:
Potrebujete podporo pri multitaskingu? Obrnite se na sv. Droga
Preberite še:
Vas zanima recept za povezanost v zakonu?
Preberite še:
Kako je posnetek dečka, ki dela domačo nalogo pod cestno svetilko, zaokrožil svet
