Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Študentski župnik, ki kdaj z mladimi tudi “zažura”

Deli

“Z mladimi želim biti tam, kjer so oziroma kamor me povabijo. Ne želim se jim vsiljevati,” je vodilo jezuita, ki v Mariboru skrbi za duhovnost študentov

Jezuit p. Marjan Kokalj je župnik edine slovenske univerzitetne župnije, in sicer v Mariboru. “Naša nedelja je v sredo,” pripoveduje vodja jezuitskega študentskega doma, ki ima zelo razgiban urnik, ves čas pa je obkrožen z mladostno energijo.

Preberite še: Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo

Bi radi študenti le “žurali”, si kateri želijo le duhovnosti ali obojega?
Znotraj mladih vlada velika raznolikost v pogledu na svet, načinu življenja, duševni in duhovni zrelosti. Pri nekaterih sem presenečen glede zrelosti, pri drugih pa se mi zdi, da so skoraj še osnovnošolci. Vmesne nosi malo sem, malo tja. Zdi se mi, da je prva skrb študentov  uveljavitev v družbi in med vrstniki ter v stroki, duhovnost pride pozneje na vrsto.

Obstajajo pa seveda študentje, ki jim je duhovnost domača že od otroštva. Lahko na primer prihajajo iz vernih družin ali pa so doživeli kako stisko, prek katere so prišli do Boga. Najpomembnejši del mojega “dela” z njimi je osebni stik, pogovori z njimi;  to vidim, da resnično spreminja človeka. Najdragocenejše je, če se nate obrnejo sami. Takrat so najbolj pozorni, odprti.

Preberite še: Kako bi bilo imeti otroka in biti študent

Kaj študenti iščejo, česa ne dobijo v medijih, na telefonih, s prijatelji?
V tem obdobju iščeš nekaj večnega, trdnega, na kar se lahko nasloniš, sidro. Nekaj, na čemer lahko gradiš. Mladi čutijo, da nimajo tal pod nogami, da živijo v fluidni družbi, kjer se vse ves čas spreminja, in niso gotovi, kaj je prav in kaj ne. Težko razločujejo že pri majhnih, vsakodnevnih stvareh. Pogosto je vzrok temu pomanjkanje merila, temelja. Kaka hujša preizkušnja jih običajno usmeri v iskanje tega temelja. S tem v zvezi pride na vrsto tudi vera.

Ko iščejo Boga, tedaj pri nas, ki delamo z njimi, ali iz lastne življenjske izkušnje preverjajo, ali je Bog res absolutno dober, živ, ali res deluje.  Ko se pogovarjamo, poudarjam, da je pripoved o Jezusu le en del resnice o njem. On je namreč tudi danes živ, aktivno deluje tukaj in zdaj. To želijo preveriti, zato so zelo dojemljivi za izredne stvari, ki se zgodijo, npr. čudeže. Najboljša potrditev za obstoj Boga zanje je, da nekaj dejansko doživijo, vidijo, slišijo.

Preberite še: Se duhovnik sme zaljubiti?

Vseeno verjetno ne pričakujejo vselej vina iz vode. Kaj zanje dejansko predstavlja pristno pričevanje, da Bog deluje?
Pomembno jim je, da se lahko nekje izpovedo, izrazijo trpljenje, rane, da čutijo varnost, najdejo moč v globini sebe. Iščejo občutek zasidranosti, gotovosti, notranjega miru in moči pri tistem, ki jim pričuje o Bogu. Pričevanje, npr. ozdravljenja, spreobrnitve je zanje pristno. To jim da misliti. Ni rečeno, da so zaradi tega že verni, ampak dobijo vsaj spoštljiv odnos do verskih stvari in verujočih.

Preberite še: Duhovnik, ki se je izkopal iz brezna alkohola

Prihajajo tudi fantje in dekleta, ki niso verni?
Včasih jih na srečanja pripeljejo verni prijatelji. Pridejo tudi študentje na izmenjavi, iz programa Erasmus. Zanimivo je, da so mnogi med temi tujci skoraj bolj odprti do krščanstva kot Slovenci. Naši mladi so glede verskih stvari kar malo sramežljivi. Drugi narodi o tem razmišljajo in živijo bolj sproščeno. Pač, vprašajo, kar jim leži na duši ali v mislih. Govorim o Hrvatih, Italijanih, Špancih …

Romanski in narodi z juga Evrope so verjetno že po naravi bolj odprti. Ne čutijo tako močno meje med krščanstvom in vsakdanjim življenjem. Še posebej ne Hrvati. Pri nas v tem odnosu obstaja neka dramatična dvojnost ali razdvojenost, nek nevidni zid. Mladi priznavajo, da doživljajo precej pritiskov znotraj in zunaj sebe; strah jih je izpovedovati krščanstvo, še posebej na fakultetah, kjer študirajo.

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Čutijo, kot da ne spadajo tja. Njihovi vrstniki z veliko samozavestjo o Cerkvi govorijo omalovaževalno. Zato jih večkrat obhajata strah in tesnoba. Dvomijo, ali je v redu, da zagovarjajo krščanske vrednote. Ne poznajo protiargumentov, zato krščanstvo umaknejo popolnoma v zasebno sfero. Četudi sami vedo, da na primer to, kar je rekel nekdo od profesorjev ali sošolcev, ne drži, so rajši tiho in se skrijejo. Nočejo se izpostavljati, bojijo se, da bi bili tarča posmeha. Gre za podzavestni občutek drugorazrednosti.

Mladim vedno poudarjam: “Upajte si biti to, kar ste. Tudi drugi z drugačnimi prepričanji tako delajo. Gotovo je, da evangeljskih stvari, ki jih nisi sam izkusil, ne moreš širiti naprej, vendar zakaj ne bi tistega, kar pa si izkusil sam, povedal tudi drugim, kot del sebe, del svoje resničnosti? Saj za tem vendar stojiš s svojim življenjem. Je tvoje življenje vredno manj kot življenje nekoga drugega?” Biti to, kar si, sproščeno in normalno, je zelo težko za verne mlade.

 

Kako generacija mladih, vzemiva med 20. in 25. letom, gleda na škandale v Cerkvi?
Kritični so, bolijo jih. Zgroženi so nad informacijami, ki jih berejo. Odziv gre v dve smeri. Pri tistih, ki so malo bolj povezani s Cerkvijo in ji zaupajo, gre za bolečino. Čutijo se prizadete. Ponavadi se zavijejo v molk. Drugi se odzovejo na škandale s tezo, da je po logiki tudi njim dovoljeno delati tako, kot delajo nekateri duhovniki.

To se nanaša predvsem na svobodno spolno življenje nekaterih duhovnikov (zgodi se, da koga od teh dejansko poznajo od blizu). Rečejo: “Kaj me bodo ti ljudje učili, če sami delajo enako.” To je veliko pohujšanje in škoda za Cerkev. Tisti bolj razgledani ločujejo, da so nekateri duhovniki glede pedofilskih škandalov obsojeni po pravici, drugi po krivici. Zavedajo se, da je tudi očrnitev huda stvar.

CLASS
Shutterstock | ESB Professional

Se dajo podučiti ali nasedejo senzacionalističnim naslovom?
Spodbujam jih, da berejo različne stvari. Tako imenovani desni časopisi jim večinoma gredo na živce, ker je tako usmerjena javnost oz. javno mnenje. Zanje je braniti te “desne” medije prevelik pritisk zaradi burnega odziva okolice. Po drugi strani je res, da jih niti sami ne spremljajo toliko, ampak jim pove kdo drug o njihovi vsebini.

Čutijo določen sram, češ da gre za preveč ekstremna stališča. Strah jih je, da ne bi prišli v konflikt z ljudmi, ki mislijo drugače. Radi bi bili prijatelji z vsemi. Čeprav drugi kdaj morda pri teh tematikah do njih nastopajo grobo in netolerantno, se jim pa to zdi kar sprejemljivo. Verjetno bi se morali tako o škandalih kot medijih s študenti več pogovarjati.

Preberite še: Več kot le TV-voditeljica: ob tej oddaji se ljudje vsaj enkrat počutijo vredne

Za katera vprašanja so najbolj odprti?
Za vprašanja odnosov. Ko iščejo fanta ali dekle, svoje mesto v družbi, dobre lastnosti samega sebe … Potrebujejo povratne informacije. Veliko se ukvarjajo s seboj. Gre za obdobje iskanja, odraščanja, grajenja.

Ni tako kot drugje

Kot pravi Marjan Kokalj, dialog študentske župnije z mariborsko univerzo obstaja, ampak: “Univerza še ni toliko odprta za to, da bi kaj sodelovali. Začne se že pri želji po objavi informacij o naših dogodkih za študente. V res prav vseh ostalih evropskih državah je nekaj običajnega, da imajo univerze svoje duhovnike oz. univerzitetne župnije ali kaplanije. Slovenija je tukaj res edina, ki tega nima oz. ne priznava.”


Mnogi za protiargument navajajo ločenost Cerkve od države. “Ta teza ne zdrži. Četudi si na univerzi, vendarle nisi del izobraževalnega sistema, pač pa kot obštudijska katoliška duhovna ponudba, za katero se študenti lahko odločijo, podobno kot se za druge duhovne dejavnosti – joga, meditacija … Niti v Franciji, ki je najbolj laična država, sodelovanje Cerkve z univerzo ni problematizirano z vidika ločitve Cerkve od države,” ugotavlja diplomirani slovenist in etnolog, ki je nekaj let prebil na študiju v tujini.

Katere skupine imate?
Z vsako generacijo se menjajo interesi za posamezne dejavnosti. Imeli smo t. i. moško in žensko skupino, debatno in filozofsko, zdaj imamo skupino pro-life in skupino študentov medicine. Imeli smo tudi “klasično” študentsko skupino, s katero smo razpravljali o različnih temah.

Letos smo imeli tudi skupino svežih, novonastalih parov v spoznavanju, skozinskoz pa imamo študentski pevski zbor Vdih. Včasih gremo za kak vikend na odmik na Pohorje. Vsako leto so organizirane tudi duhovne vaje. Pomembno je, da skupine nastanejo na osnovi interesa, dobrih idej. Jaz sem le moderator in spremljevalec.

Preberite še: Bremena iz otroštva: Del mojega zdravljenja so bili tudi moj mož in štirje otroci

Greste s študenti kdaj tudi “žurat”?
Da, včasih gremo v pub, na primer po pevskih vajah. Imam nekakšen “župnijski svet”, predstavnike študentov, ki so organizirali že več plesov, zabav za katoliške študentske domove in preostale, ki želijo priti zraven. Organizacijo prepuščam njim. Če je treba, pomagam in tudi plešem. Pred kratkim smo imeli odprtje novih prostorov. Ples ob tem je bil odlično organiziran: eden od študentov je bil DJ, dva sta pripravila in aranžirala hrano … Super večer je bil. Z mladimi želim biti tam, kjer so oziroma kamor me povabijo. Ne želim se jim vsiljevati.

Preberite še: Vas zanima recept za povezanost v zakonu?

Preberite še: “Kako lepo je, ko si lahko sproščen in se čutiš sprejetega brez ličil”

Preberite še: Kako je posnetek dečka, ki dela domačo nalogo pod cestno svetilko, zaokrožil svet

Preberite še: 9 navedkov slavnih očetov o starševstvu

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.