Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Gluhota ni ovira, če se vsi spoštujemo med seboj”

GAŠPER REMS
URŠKA KOLENC | ALETEIA
Deli

O tem, kakšen je svet gluhih in s kakšnimi izzivi se soočajo med šolanjem, smo se pogovarjali z Gašperjem Remsom

Študent Akademije za likovno umetnost Gašper Rems je gluh od rojstva. Rodil se je slišečim staršem in ima štiri sorojence.

Kako se spominjate otroštva in kako so vaši starši ugotovili, da ste gluhi?
Ko sem bil rojen, še ni bilo raziskav, s katerimi bi ugotovili, ali je dojenček gluh. V obdobju, ko sem se začel plaziti, so starši opazili, da nekaj ni v redu, saj so za mano klicali moje ime, jaz pa se nisem obrnil proti njim. Peljali so me k zdravniku, kjer so ugotovili, da sem gluh že od rojstva.

Kot otrok se nisem počutil nič drugače. Enako sem užival, z rokami sem pokazal, česa si želim. Imel sem svoje kretnje, s katerimi sem na kaj pokazal. Ko sem bil star približno dve leti, sem dobil slušni aparat, hodil sem tudi v vrtec, kjer sem se učil slovenskega znakovnega jezika. Kretanja so se počasi začeli učiti tudi moji starši, prav tako nekaj osnov poznajo moji sorodniki. Všeč mi je, da me sprejemajo, se trudijo z mano govoriti, da me gledajo v oči. Na ta način se tudi sam počutim sprejetega.

Preberite še: Matic Pavlič in njegova stvaritev, ki bo gluhim spremenila svet

Ko sem bil star pet ali šest let, si je oče želel, da bi se naučil tudi dobro govoriti. Ker mi slušni aparat ni preveč pomagal, nisem mogel v polnosti razviti svojega govora. Šel sem na operacijo in dobil polžev vsadek. Ne spomnim se, kakšna je bila razlika prej in potem. V tistem obdobju nisem nič kretal, učil sem se namreč govoriti. Opazil sem razliko med slišečimi in gluhimi, zato je bilo na začetku zelo težko. Potreboval sem veliko vaje, da sem se navadil.

S katerimi najpogostejšimi težavami ste se srečevali v času šolanja?
V osnovno šolo sem bil vključen v Zavodu za gluhe in naglušne, kjer je bila zelo drugačna situacija kot v slišeči šoli. Opazil sem, da sem se tam pravzaprav navadil komunicirati samo z gluhimi, bal pa sem se komunicirati s slišečo osebo. Tudi raven znanja je bila nižja. Primanjkovalo nam je poguma, da bi se vključili v slišeče okolje. Seveda so to težke situacije, ampak se jih moraš navaditi. Moramo se boriti zase in potem nam bo šlo. Gluhim primanjkuje poguma, da bi naredili korak v pravo smer, da bi se potrudili.

V zavodu tudi ni bilo srednješolskih smeri za umetnost, jaz pa sem si želel tega, zato sem se vključil v slišečo šolo, in sicer na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo.

Preberite še: Gluhi Tadej in njegova zgodovinska medalja med slišečimi

Na fakulteti so slišeči kolegi znanje takoj usvojili, jaz pa sem potreboval več časa. Počutil sem se izgubljenega in preobremenjenega. Raziskoval sem, kaj pomenijo posamezne besede. Težava je v tem, da je to področje strokovno in zanj nimamo kretenj. Tudi prakse, da bi lahko teorijo prenesel v praktično življenje, je bilo zame premalo. Gre za zelo strokovno področje. Poklical sem tolmača, ki pa ni imel znanja s tega področja. Zelo veliko mi je moral črkovati.

Ko sem začel študirati, sem dobil 100 vavčerjev (vavčer je dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, op. a.), kar pomeni 100 ur plačanega tolmača. Ampak to je premalo. Na začetku mi je komaj uspevalo. Potem je Daši Peperko uspelo s sodbo na sodišču in sedaj morajo tolmača plačati fakultete.

Odnosi med gluhimi in z gluhimi

Pred kratkim je na Fakulteti za upravo potekala sklepna prireditev projekta Odnosi med gluhimi in z gluhimi. Gre za projekt študentov različnih univerz v Ljubljani ter njihovih mentorjev, ki so z različnimi strokovnjaki pripravili strokovne video predstavitve pogovorov s področja odnosov iz delovnega in zasebnega življenja, opremljene s podnapisi in tolmačenimi v slovenskem znakovnem jeziku. V okviru projekta so nastale tudi nove kretnje za nekatere izraze, ki bodo vnešene v slovar slovenskega znakovnega jezika.


“Vedno govorimo o dveh svetovih: gluha skupnost in slišeča skupnost. V tem projektu pa smo začeli združevati ta dva svetova, gradili smo most med gluhimi in med slišečimi,” pomembnost projekta opisuje Gašper.

Kakšen odnos pa so imeli do vas profesorji in študenti? Se je kdo na podlagi tega odločil za učenje znakovnega jezika?
Ob vključitvi v srednjo šolo sem bil brez tolmača, ker nisem želel biti drugačen. Kretnjo sem želel izločiti iz komunikacije. Če so bili okrog mene govoreči, sem se jim prilagodil in začel govoriti. Želel sem poskusiti, kako bi se počutil v slišečem okolju. Potreboval sem dokaz, da to zmorem. Moram priznati, da je bilo težko, da sem vzpostavil stik in razvil svojo identiteto. Potreboval sem več časa, ampak ob tem sem postal bolj družaben, bolj samozavesten. Potem je bilo na fakulteti lažje.

Preberite še: Slep in avtist: s svojim nastopom je navdušil ves svet

GAŠPER REMS
URŠKA KOLENC | ALETEIA

Preberite še: Življenje s slepoto: “Čeprav ne vidim, sem še vedno lahko koristen sebi, družini in družbi”

Ko sem se vključil, sem imel veliko srečo, da je bilo v letniku samo pet sošolcev. Omogočen nam je bil individualen pristop. Vsi so bili z mano prijazni, zanimalo jih je tudi, kako se jaz kot gluha oseba počutim in kako se bomo pogovarjali. Od prej nisem imel dovolj izkušenj, ker sem bil vključen v Zavod, kjer so bili gluhi, tukaj pa so bili slišeči kolegi. Poskusili smo in našli svoj način komunikacije. Klepetali smo in hodili na kavice, sproščeno, brez težav. Sem zelo odprta in komunikativna oseba. Če imam težave, prosim za pomoč.

Ena od slišečih oseb, ki se je začela učiti znakovnega jezika, je ugotovila, da to ni enostavno in da je potrebnega veliko truda. Tudi v znakovnem jeziku imamo narečja, vsaka država ima svoj znakovni jezik.

Katere posebne pripomočke pa potrebujete v vsakdanjem življenju? Recimo za to, da se zjutraj zbudite pravi čas?
Danes je drugače, ker nam je na voljo več tehnologije. Gluhi smo zelo dovzetni na vibracije. Sam sem si na primer pod vzglavnik dal telefon in je zavibriral, ko sem se moral zbuditi. Sedaj pa uporabljam telefon, ki ima zelo dobro delujočo svetilko in mi začne svetiti v glavo, ko se moram zbuditi. Imamo tudi posebno vibracijsko uro. Vse je zelo odvisno od tega, kaj gluhemu ustreza. Nekaterim so všeč vibracije, spet drugim svetloba.

Kakšen nasvet o tem, kako pristopimo do gluhe osebe, bi podali tistim, ki ne obvladamo znakovnega jezika?
Vsi imamo telefone, ki jih vedno nosimo s seboj. Če srečate gluho osebo, lahko napišete besedilo na telefon in ga bo prebrala. Ampak poskusite brez zapletenih besed – uporabljajte čim bolj enostaven jezik. Nekateri gluhi govorijo in mogoče bo gluha oseba, ko bo sporočilo prebrala, začela tudi govoriti. Sami boste ugotovili, kateri je najboljši način – ali pristopite z govorjenim jezikom ali s pisanjem na telefon. Ugotovil sem, da je nekoliko drugače pri starejših. Oni raje napišejo kaj na papir. Gluhota ni ovira, če se vsi, ki smo v komunikaciji, spoštujemo med seboj.

 

Preberite še: Sveto Rešnje Telo in Kri – praznik, ki je središče naše vere

Preberite še: Posnetek krvaveče hostije, ki utripa kot goreče srce

Preberite še: Italijanski duhovnik ob svoji 100-letnici somaševal s svojimi štirimi sinovi

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.