Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kako ukrotiti jezo pri otroku

CRYING CHILD
Shutterstock
Deli

Kako naj se mama odzove na malčkovo jezo in ihtavo vedenje?

Vprašanje bralke

Imam deklici, stari tri in dve leti. Kadar kaj ni po njunem, v jezi razmečeta npr. čevlje, vržeta igračo na tla … Kako naj se kot mama odzovem ob takšnih izbruhih, da bi jih bilo čim manj? Pogosto sem vse popoldneve sama z njima in to od mene zahteva veliko energije. Prosim za nasvet.

Nina

Odgovarja Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka

Deklici sta v obdobju, ko razvijata model odnosa, ki ga bosta imeli z vami – ali bo zgrajen na zaupanju in varnosti ali se bo obrnil v smer nezaupanja in tesnobe. Varnost je ključni temelj, na katerem bo otrok izgrajeval zdravo podobo sebe, se vrednotil kot dragocenega. V stiski vam bodo zaupali in vedeli, da jih boste pomirili. Počutili se bodo sprejete in se ne bodo bali nepopolnosti.

Trenutno tudi močno razvijata identiteto in iniciativo. Če jima kaj ni prav, tega še ne znata besedno izraziti, vendar sta nemirni. To izrazita tako, da razmetavata, kar jima pride pod roke. Delno je to znak, da se jima vas ni treba bati, kar je dobro! Vesela sem, da ste ob tem začutili lastni nemir ter ju vzeli za raziskovalni izziv.

Najpomembneje je, da prepoznate, da je njuna jeza upravičena. V miru jima odzrcalite to, kar čutita in mislita. To vas bo vse nekoliko pomirilo, saj se boste zanju zanimali in se z njima skušali povezati. Postavite jima vprašanja: Se mi zdi, da ti je vroče …? Ali si želela do konca poslušati pesmico? Včasih je pri otrocih že “samo” utrujenost ali lakota dovolj velik razlog, da se ne pustijo voditi, da jim je vse odveč. V to se odrasli včasih le stežka vživimo in razumemo. Otroci ob tem čutijo našo nejevoljo in se samo še bolj uprejo.

Kadar ne zmorejo slediti navodilom, je najbolje, da jih kar sami dvignemo v pomirjujočem prigovarjanju, kaj jih lepega še čaka. Zaradi nezrelosti spomina si sami še ne zmorejo predstavljati, kaj jih čaka “po avtu”. Mi jih popeljimo v svet bližnje prihodnosti in jim jo pripovedujmo! To jih pomirja, navduši – vendar samo, če smo pomirjeni sami; ne pa jezni, ker ne ubogajo. Ne pričakujmo, da bodo vedno ubogali, ne mislimo, da morajo biti že samostojni. Da to zmorejo, morajo imeti izpolnjene vse osnovne potrebe: da so siti, spočiti, umirjeni, varni in videti morajo smisel.

Verjemimo, da smo lahko čuteči in domiselni starši, pa bo lažje nam in lepše našim otrokom!

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.