Poljakinja Magda Karpienia se je z družino pred nekaj leti iz večjega poljskega mesta preselila v gozd na jugovzhodu Poljske. Avtorica knjige o dojenju sedaj dela predvsem z dekleti, ženskami in družinskimi pari.
Iz Varšave ste se preselili v hišo ob gozdu. Kako to, da ste zapustili mesto in se odločili zaživeti na vasi?
Do tega je bila dolga pot. Z Rafałem sva se spoznala v Varšavi, kjer sva po poroki skupaj zaživela v majhnem stanovanju. Ko so se nama rodili otroci, nas je že začel utrujati mestni ritem življenja. Preselili smo se v Lodž, bližje k mojim staršem, v večje stanovanje. Kljub temu pa smo še vedno redno bežali v gozd.
Po določenem obdobju smo ugotovili, da to življenje ni za nas. V naših srcih je bilo prisotno hrepenenje po naravi, miru, življenju v naravnem ritmu, po doživljanju Boga. Biti obkrožen z naravo. In tako smo se odločili zapustiti mesto in se preseliti še sto kilometrov naprej, v gozd, ter si tam ustvariti dom.
Preberite še:
Profesorica in mama, ki namesto kričanja in norenja prisega na zahvalo
Se niste bali? Ste si pripravili podroben načrt ali je bilo vse skupaj bolj spontano?
Vsako poletje smo v tem gozdu preživljali počitnice in vsako leto se nam je bilo težje vrniti v mesto. Ko smo se odločili za selitev, smo začeli prodajati stanovanje. Nismo vedeli, kako dolgo bo to trajalo. Nazadnje smo ga uspeli prodati v treh tednih, čez dva meseca pa smo se preselili v gozd, kjer stoji počitniška hišica mojih staršev. Našo hišo počasi gradimo 50 metrov stran.
Izkusili smo tako neverjetno olajšanje, veselje, kot tudi občutek, da smo zares na svojem. Dogodki, ki so sledili, so zgolj potrdili, da se Bog strinja z našo odločitvijo.
Preberite še:
Odpovedal se je družinskemu podjetju in Oxfordu ter postal menih
Preselili ste se na podeželje, zdaj pa vabite druge, da skupaj z vami spoznavajo gozd. Kako se je to začelo?
Iztekla se je moževa pogodba o zaposlitvi. Vprašali smo Boga, kako naprej. Rafał si je vedno želel delati nekaj, kar bi pritegnilo ljudi; je tudi velik ljubitelj gozdov in trener aktivnosti na prostem, tako je padla ta ideja. Gozdovi so polni rastlin in živali, ki jih lahko obiskovalci z našo pomočjo spoznajo in cenijo.
Na prvem srečanju smo pričakovali kakšnih deset ljudi, prišlo pa jih je sedemdeset. To je bil za nas jasen Božji znak, da je to nekaj, kar ljudje potrebujejo.
Kako v vašem delu prepoznavate Božjo voljo?
Prepričana sem, da Bog govori prek naših hrepenenj. Če obrodijo dobre rezultate, to razumemo, kot da je v skladu z Božjo voljo. Kljub težavam, na katere smo naleteli ob naši selitvi, ni bilo trenutka, ki bi ga obžalovali.
Kmalu po naši selitvi se mi je izpolnila dolgoletna želja, da sem lahko odprla porodno šolo, o kateri se ne učimo zgolj o porodu samem, temveč tudi o odnosu med zakoncema. Vse te stvari so prišle k nam same od sebe, ko smo si upali nekaj narediti, spremeniti. Čutimo, da naše delo prinaša dobre sadove ne zgolj za nas, temveč tudi za druge. Vse delo posvečamo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, v ta namen smo postavili tudi kapelico.
Preberite še:
Kako ugotoviti, kaj je Božja volja?
Organizirate različne dogodke: nekateri sledijo liturgičnemu letu, drugi pa zgolj vabijo na izkušnjo življenja v gozdu.
S širjenjem znanja o gozdu skrbimo za osebni razvoj. Obiskujejo nas družine, ki jih zanima, kako poteka izobraževanje na domu, kot ga izvajamo z najinimi otroki. Iz dveh šol pa nas obiskujejo, da se kaj več naučijo o naravi.
Ljudem želimo pokazati, da je gozd zanimiv v vsakem letnem času; idej za to imamo ogromno. Vsi ti dogodki so priložnost, da se izkusi lepoto Božjega stvarstva. Pri tem pa sprejemamo ljudi, kakršni so, saj v vsakem poskušamo videti Božjo iskro.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
Preberite še:
Se želite spremeniti in vam ne uspe?
Preberite še:
Novomašniki se predstavijo
Preberite še:
Druga stran rojevanja: lepotne vlogerke si delajo mejkap med popadki
