Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Marsikdo ne ve, kaj pomeni biti duhovnik”

DRUŽINA LOŽAR
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Tadej, najstarejši sin družine Ložar iz Beričevega pri Ljubljani, je eden od letošnje šesterice novomašnikov

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

O novomašniku, duhovniškem poklicu in njihovem življenju smo se pogovarjali z mamo Lidijo, kuharico v osnovni šoli, očetom Robertom, poklicnim gasilcem, bratom Domnom, študentom obramboslovja, Timom, ki končuje Srednjo medijsko in grafično šolo v Ljubljani, ter z najmlajšim Blažem Davidom.

Biti kristjan zagotovo ni le to, da ob nedeljah hodiš v cerkev … Kaj za vaju pomeni biti kristjan? Kako sta Tadeju kazala zgled – med vaščani, v službi, širše?
Lidija: Biti kristjan pomeni verovati v Jezusa Kristusa in njegov nauk. V službi in med vaščani zagovarjam krščanske vrednote. Kristjani moramo imeti pokončno držo, saj je krščanstvo sestavni del naše zgodovine.

Robert: Današnja družba ni ravno naklonjena krščanstvu in njenim vrednotam. Vero je potrebno tudi živeti, kajti mnogi je ne prakticirajo v svojem vsakodnevnem življenju in jo živijo zelo pavšalno, zato je tudi ne občutijo. Dandanes jim moraš posredovati marsikatero podrobnost.

Lastnosti, ki so jih Tadeju privzgojili starši in za katere je hvaležen

“Starši so mi privzgojili delavnost, vztrajnost, sposobnost vživljanja v drugega. Ko se oziram nazaj, vidim, kako je pomembno, da so mi dali resnicoljubnost in iskrenost, kar me še danes zaznamuje in spremlja.”

Kaj imate v mislih pod pavšalno?
Robert: Marsikdo ne ve, kaj pomeni biti duhovnik. Predstavljajo si, da duhovnik prejema plačo in da je njegov dohodek “pušica”. Razložimo tako, kot je. Razumem, da so nekateri o tem zelo nepoučeni in potrebujejo tovrstno razlago. Če ne hodijo v cerkev, ne morejo vedeti.

Kakšna je reakcija vaših vrstnikov, ko izvedo, da bo brat postal duhovnik?
Domen: So kar precej presenečeni. Občutek imam, da krščanstvo danes deluje kot neka “protikultura”.

Robert: Res je, včasih je bilo samoumevno.

Domen: Ko na fakulteti izrazim kako katoliško misel, ta izpade kot nekaj izvirnega. Jaz sošolce zmeraj pozdravim z bogdej. No, najprej pogledam, če v bližini ni kakšnega profesorja (smeh). Krščanstvo v družbi mojih vrstnikov ne deluje ravno kul, ampak lahko bi rekel, da rahlo uporniško.

TADEJ LOŽAR IN STARŠI
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Pohvalno, marsikdo se raje ne bi izpostavljal. Lidija in Robert, kaj mislita, da sta Tadeju z vajino povezano, trdno družino vsadila v srce? Kako mu bo to pomagalo v njegovem duhovniškem poklicu?
Lidija: Moj moto je, da je treba biti trmast in izpeljati cilj, ki si ga zastaviš, ne glede na ovire. Tudi če padeš, se moraš pobrati in iti dalje. Biti pa more tudi veliko odpuščanja in razumevanja. Tudi otroke sem vzgajala tako. Ko se je Domen (drugi sin po vrsti, op. n.) šolal za mehatronika in se je odločil, da bo to opustil, sem mu dejala: “To šolo boš naredil, potem pa pojdi, kamor želiš.” Tudi od Tadeja sem to zahtevala, a on je bil priden.

Pri izbiri za duhovništvo je Tadej čutil njuno podporo

“Bogu se zahvaljujem, da imam takšno družino, ki me podpira in mi stoji ob strani. Podporo čutim vsakič, ko se slišimo po telefonu, in takoj prepoznam, da so veseli, ko jih pokličem in pridem domov na obisk. Njihovo podporo čutim prek naše povezanosti v molitvi, čutim, da zame molijo. Podpora dandanes ni samoumevna, saj mnogi starši nasprotujejo svojim otrokom, da bi se odločili za takšen poklic. Nasprotujejo celo starši, ki so v župnijo vpeti in jih okolje prepoznava kot zelo katoliške.”

Čedalje več duhovnikov, redovnic skuša do mladih priti tako, da snemajo vloge, nastopajo na oddajah za iskanje talentov, ustanavljajo bende. Si morda tudi Tadej želi stopiti na podobno pot?
Lidija: Poznamo Martina Goloba, zato sledim njegovemu vlogu. Kot bogoslovec je bil pri nas na praksi v 4. letniku. Vloganje je moderen način, a nekako moraš priti do mladih, ki potrebujejo spodbudo. Kar se Tadeja tiče, se medijsko ne izpostavlja rad.

Robert: Vsak duhovnik si po svoje prizadeva pričevati o veri. Obstajajo različni ljudje in seveda različni duhovniki. Saj tudi Jezus svojim učencem ni zapovedal, naj bodo vsi enaki, le edini v veri.

Družina Ložar skozi fotoobjektiv:

Kaj lepega bo vaš brat prinesel krščanskemu občestvu?
Domen: Tadej ima ogromno znanja. Prav bi prišel kakšni skupini intelektualcev, kjer so na sporedu globoke teološke, filozofske in zgodovinske teme.

Kateri duhovniki so bili Tadeju vzor?
Lidija: Prvi je naš župnik Alojz Grebenc, ki ima pravi pristop tako do mladih kot tudi do starejših. Tadeja je spremljal od malih nog. Ko ga je povabil k ministriranju, je Tadej že “letel” v cerkev. Ceni pa tudi mojega strica, duhovnika Slavka Obeda, ki trenutno službuje v Divači.

Je v župniji dejavna vsa družina?
Lidija: Midva z možem sva člana zakonske skupine, jaz pojem v pevskem zboru in sem že drugi mandat članica ŽPS. Tim je redni bralec beril, Domen pa pobira pušico. Vsi trije sinovi so bili ministranti, tudi Blaža (najmlajšega op. n.) to čaka po obhajilu.

Bratska povezanost

“Odkar sem v bogoslovju, s svojimi brati čutim močno povezanost, ki je prej nikoli nisem. Veseli in ponosni so na svojega brata, kar se občuti. Dejstvo, da imajo brata, ki bo duhovnik, je velik izziv in tudi svojevrstno pričevanje.”

Kateri svetnik pa je vama osebno blizu?
Lidija: Blaženi Alojzij Grozde. Na evharističnem kongresu v Celju (leta 2010, ko je bil Grozde razglašen za blaženega, op. n.) je bila moja prošnja namenjena prav njemu, želela sem si še enega otroka. Takrat sem bila uslišana. Kmalu po tistem sem dobila Blaža. Datumsko je tudi krst padel na Grozdetovo nedeljo. Sicer sta tudi dva moja strica preminila na podoben način kot Grozde. Stara sta bila 9 in 16 let.

Robert: Meni je najbližji moj krstni zavetnik in seveda tudi sv. Florjan.

ZAKONCA LOŽAR
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kakšen je bil Tadej v predšolskih letih?
Lidija: Bil je običajen, razigran otrok in zelo ubogljiv. Učiteljice so ga opisale kot “prijetnega in vodljivega”otroka.

Potemtakem niste imeli imeli težav z lovljenjem otrok po cerkvi med mašo?
Lidija: Ne, tudi Tim in Domen sta bila zelo pridna. Otroci niso šli preveč radi v cerkev, dokler niso začeli ministrirati, od takrat naprej pa jim je bilo v veselje.

Robert: Tadej je svoje delo v podružnični cerkvi vzel zelo resno in odgovorno, saj je župnika pričakal že pol ure pred začetkom maše.

Je kot otrok kdaj izjavil, da bo duhovnik?
Lidija: Ja, ko je bil še čisto majhen. V osnovni šoli sem mu predlagala, naj to zadrži zase, saj so se mu sošolci posmehovali in ga imeli za posebneža. Imela sem občutek, da bi kar preskočil gimnazijska leta in se kar takoj vpisal na Teološko fakulteto. Sicer je pa že kot otrok, ko je začel ministrirati, doma “maševal”, celo pridigal, seveda kar je slišal tisto nedeljo v cerkvi.

Je bila vaša okolica presenečena nad izbiro Tadejevega poklica?
Lidija: Tisti, ki so nas dobro poznali, niso bili presenečeni. Za nekatere pa je bil, kot bi z “Marsa” padel. Obrazložila sem jim, da sem na njegovo odločitev ponosna, in omenila dejstvo, da je treba drugačnost sprejemati.

 

Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.