Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Skrivnostni plameneči krater, ki mu pravijo Vrata v pekel

Deli

V Turkmenistanu, v puščavi Karakum “sredi ničesar” leži krater, ki gori že skoraj 50 let

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Ne, ni naravna znamenitost, čeprav ta osupljivi pojav privablja številne turiste. V Turkmenistanu, v odročnem kraju Dervaza, leži krater, ki spominja na ognjenik, a iz njega ne bruha lava. Zato pa v njem gori nešteto večjih in manjših plamenov, in to že več kot 45 let. Razlog je plin, ki uhaja izpod površja. Domačini kraterju pravijo Vrata pekla.

Preberite še: Skrivnostni samostani, ki “visijo” z neba

Leta 1971 so, kot pravi ena od teorij o kraterjevem nastanku, namreč sovjetski znanstveniki na tistem mestu iskali nafto, a so naposled ugotovili, da so našli nahajališče zemeljskega plina. Kmalu po začetku vrtanja se je izkazalo, da je pod površjem podzemna jama, ki so ji s svojim delovanjem prebili strop. Mehanizacija je zgrmela v globino, na srečo pa nesreča ni zahtevala nobenega življenja.

Preberite še: Kapelice v slovenskih gorah: kam se odpraviti?

Ker so se ustrašili, da bo uhajanje plina povzročilo katastrofo velikih razsežnosti, so se odločili, da bo škode manj, če bodo območje jame – ta ima premer 69 metrov, globoka pa je 30 metrov – preprosto zažgali. Menili so, da bo plina in s tem goriva za ogenj zmanjkalo po nekaj dneh ali tednih. A to se ni zgodilo, metan gori še po skoraj 50 letih!

Oglejte si Vrata pekla v fotografijah:

Osupljiv spust

Leta 2013 se je kanadski raziskovalec George Kourounis v zaščitni obleki in sistemom za dihanje hrabro spustil na dno plamenečega kraterja. Že ob njegovem robu je spričo vročine sila težko zdržati več kot kako minuto. Sprehod po njegovem žrelu pa je dejansko peklenska izkušnja.

“Ko prvič vidiš krater, se ti zdi kot prizor iz znanstvenofantastičnih filmov: goreča jama sredi puščave, kjer ni ničesar drugega. Ko se mu približaš, čutiš žgočo vročino. Če proti tebi piha veter, v tisto smer sploh ne moreš upreti oči, obraz si moraš zaščititi z dlanjo,” je svojo nadrealistično izkušnjo opisal za National Geographic.

Se je površje res udrlo že prej?

Lokalni prebivalci so mu zaupali, da morda teorija o udoru površja na začetku 70-ih let sploh ne drži, ampak da je krater nastal že v 60-ih letih, gorel pa ni vse do 80-ih. A virov, s katerimi bi bilo to mogoče preveriti, ni. Zato nad nastankom jame še vedno lebdi meglica skrivnostnosti.

“Ko hodiš po dnu kraterja, je tako, kot bi stopal po drugem planetu. Strašljivo, a obenem izjemno lepo,” je ubesedil svojo srhljivo izkušnjo: “Zvok je podoben zvoku letalskega motorja. Hrumenje, gorenje plina. Dima ni bilo, ogenj gori zelo čisto.”

Odprava je bila uspešna – analize so pokazale, da tudi v tako skrajnih razmerah obstaja mikroekosistem z bakterijami, ki živijo na dnu razbeljenega kraterja.

 

Preberite še: Zadnje besede ni imel rak, temveč ljubezen

Preberite še: Kako se je bežigrajska cerkev “selila” po Ljubljani

Preberite še: Se odpravljate na Hrvaško? Ne spreglejte teh cerkva

Preberite še: Kako je en stavek pomagal rešiti moj zakon

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.