Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Sporočilo, ki ga nosi vrečka hostij v gledališču

GREGOR ČUŠIN
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Se zavedate, kako neverjetno nori se moramo zdeti nejevernim ljudem, ki jim nič ni jasno, ko klečimo in se klanjamo pred belo hostijo?!

Čisto na začetku moje igralske poti, pred več kot dvajsetimi leti, smo na oder postavljali Eliotov Umor v katedrali. Drama govori o življenju in – kot je iz naslova jasno – smrti svetniškega škofa Tomaža Becketa. Igral sem enega od štirih vitezov, ki smo škofa na kraljev ukaz in po režiserjevi zamisli umorili na oltarju stolnice, pred tem pa smo ga med norčevanjem še obmetavali s hostijami.

“Pa se to sme?!”

Hostije seveda niso bile posvečene. Rekviziter jih je, ne spominjam se več kje, nabavil večjo količino, in v papirnatih škrnicljih so ležale v zaodrju na mizi med preostalimi rekviziti. Med vajami se, požrešen, kot sem, nisem mogel zadržati in sem si privoščil pest hostij, kot čips, kadar sem le šel mimo. Do danes ne morem pozabiti groze v očeh kolegov, ko so me gledali med zobanjem in me spraševali: “Pa se to sme?!”

Nobenega zadržka niso imeli, ko so se na odru obmetavali s hostijami, jih drobili, hodili po njih in jih teptali …, a že sama misel, da bi jih zaužili, jih je spravila v grozo. Ne pozabite, prosim, da govorim o neposvečenih hostijah in da njim razlika – očitno – ni bila znana in jasna!

Ne smrt, vznemirilo jih je golo telo

V istem obdobju sem bil povabljen na razgovor in druženje v neko mladinsko veroučno skupino. Želeli so spoznati delo v gledališču in kaj veren človek tam – če sploh lahko kaj – počne. Zavrtel sem jim nekaj videoposnetkov predstav, med drugim že omenjeni Umor in pa odlomek iz Pomladnega prebujenja, kjer sem bil v nekem trenutku skorajda gol.

Zanimivo: mladih vernih ljudi ni vznemiril umor človeka, škofa, svetnika celo … Tudi niso niti trznili ob razmetavanju hostij. Vznemirilo jih je golo človeško telo! Lahko da zato, ker so se zavedali, da teater ni resničen in da soigralca, ki je igral škofa, nismo zares ubili. Kot vernim ljudem pa jim je bilo seveda kristalno jasno, da nismo uporabljali posvečenih hostij.

Golo telo s posnetka pa je bilo živo. In je pripadalo človeku, ki so ga ta trenutek imeli v svoji sredi! Se zavedate, kako neverjetno nori se moramo zdeti nejevernim ljudem, ki jim nič ni jasno, ko klečimo in se klanjamo pred belo hostijo?! Se zavedate, kako neverjetno noro je, da je vsemogočni, troedini in usmiljeni Bog v tej beli hostiji?! Vam je jasno?

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Gregor Čušin
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več