Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kaj storiti, ko nas v sedanjosti ovirajo rane iz preteklosti

WOMAN DEPRESSED SAD
By Johan Larson | Shutterstock
Deli

Preteklosti ni treba odmisliti, ampak jo darovati in postaviti pred Boga

Vprašanje bralke

Sem človek, ki si dela veliko težav s preteklostjo. Vsak izmed nas ima svojo zgodovino, ali so to družinska nerazumevanja, razne ljubezenske afere, vprašanje, koliko je kdo prinesel k hiši, nevoščljivost in podobno. Zanima me, zakaj se moram toliko obračati nazaj? Kako naj odmislim preteklost in živim tukaj in sedaj?
Helena

Odgovarja Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof

Spoštovana gospa Helena!

V teku življenja vsakega človeka se dogaja veliko stvari; veliko je dogodkov, ki nas zaznamujejo pozitivno, pa tudi negativno. Vi ste v svojem vprašanju izpostavili predvsem težke stvari, ki jih človek doživlja v svoji zgodovini. Ne smemo pozabiti, da je v naši zavesti in podzavesti tudi zelo veliko spominov na lepe in spodbudne dogodke, ki so tudi močno zaznamovali naše življenje. Prav zanimivo je nanizati v nekakšnem življenjskem pregledu dogodke, ki so zaznamovali naše življenje in naše pomembne življenjske odločitve.

Vse življenjske dogodke postavljajmo pred Boga

Sprašujete, zakaj čutite neko potrebo, da se toliko obračate nazaj v preteklost, verjetno predvsem na težke izkušnje. Po eni strani je potrebno, da vse svoje življenjske dogodke, pozitivne pa tudi negativne, postavljamo v molitvi pred Boga. Ob nekaterih se bomo zahvaljevali Bogu, pri drugih ga bomo prosili za odpuščanje zaradi naših grehov in opustitev, pri tretjih bomo prosili za tolažbo in pomoč, ker so nas dogodki prizadeli in ranili. To storimo v osebni molitvi, v pogovoru z duhovnim spremljevalcem ali pri spovedi s spovednikom.

Pomembno je, da odpustimo

Posebej pomembno je, da v zakramentu svete spovedi obžalujemo grehe, ki so nas močno prizadeli; v spoved pa položimo tudi vse prizadetosti in zamere ter ljudem, ki so nam to storili, odpustimo. Ko nam Bog vse to odpusti, si lahko odpustimo tudi sami; čeprav je to daljši proces. Morda bo kdo rekel: “Odpustil sem že, pozabiti pa ne morem!” Nič hudega! Pomembno je, da odpustimo, saj nam Bog po milosti zakramenta svete spovedi pri tem pomaga.

Po prejemu odveze in odpu­šča­­­nja se bodo tudi čustva počasi umirila. Tedaj spomin na težke dogodke ne bo več tako boleč in ne bo pomenil vedno nove krvavitve. Tak spomin bo hkrati vseboval hvaležnost za Božjo ljubezen, za odpu­ščanje in za moč, ki nam je pomagala sprejeti dogodke in jih premagati.

Torej preteklosti ni treba odmisliti, ampak jo darovati in postaviti pred Boga. Ob velikonočni skrivnosti si lahko pomagamo s pogledom na Jezusove rane. Tiste rane, ki so Jezusu prizadele najhujše trpljenje in smrt, so bile po vstajenju poveličane in so se svetile. Za Tomaža in apostole so postale razlog za vero, da je Jezus zares vstal od mrtvih in jih odrešil. Jezus poveličanih ran, ki sicer niso več krvavele, ni skrival ali jih umaknil. Tudi Jezusa se pogosto spomnimo križanega, ki pa nam govori o zmagi nad križem in bolečino.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 25.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.