Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Vsak poraz še ne pomeni neuspeha. Pravzaprav ste na dobri poti

FOOTBALL
Romrodphoto - Shutterstock
Deli

Ko smo bili majhni, nam je bilo rečeno, da se moramo naučiti pasti, če se želimo naučiti voziti kolo. Za odrasle pa je vsak poraz nepremagljiva ovira. Zakaj? Napake sporočajo nekaj pozitivnega – da smo na polno zaposleni z življenjem

V mladosti nam starši povejo, da je povsem normalno delati napake, da ne moremo vedno uspeti, ko poskusimo nekaj novega. Za to, da se naučimo nečesa novega, je potreben napor, napake pa so nekaj, kar moramo sprejeti. Tako kot se učimo voziti kolo: naučiti se vožnje brez padca je skoraj nemogoče!

Ko odrastemo, o porazu ne želimo več slišati. Nasprotno: ne želimo niti sprejeti možnosti, da poraz obstaja, saj je viden kot nekaj nepremostljivega in sramotnega ter se mu moramo izogniti za vsako ceno ali pa ga prikriti kot krivdo. Morda zato, ker moramo biti danes vselej popolni in se ne smemo kazati kot šibki in ranljivi … nepopolni!

Vedeti moramo, da je popolnost nedosegljiv ideal in da lahko dosežemo lastne cilje samo skozi padce. Morda bo potrebno pasti celo večkrat. Nato pa znova vstati in na podlagi napak stvari izpeljati drugače. Konec koncev imajo napake prav to pozitivno lastnost: naučijo nas, katere poti naj ne izberemo in katere možnosti nam ostajajo na voljo. Odpirajo nam nove možnosti za prihodnost.

Pasti je boleče

Čeprav je poraz dejstvo in naraven vidik našega obstoja, še ne pomeni, da padec ne boli. Biti poražen je boleče. Že sama misel na poraz vzbuja strah. Razlika med tistim, ki po porazu znova vstane, in tistim, ki tega ne zmore, je morda ravno v tem, da prvi sprejme svoje pomanjkljivosti, si odpusti lastno nepopolnost in nemoč, se zavzame za pridobitev novih sposobnosti ali pa izboljša tiste, ki jih že ima. Da bi to doumeli, je potrebno sprejeti bolečino poraza in ji pogledati v oči brez pretvarjanja. In vstati, medtem ko nas poraz še vedno boli!

BOXER, DOWN, DEAFEAT
BlueSkyImage | Shutterstock

Poraz ne opredeljuje naše vrednosti

V tem napornem procesu soočenja je potrebno jasno vedeti: biti poražen ne pomeni, da si poraženec!

To razločevanje je temeljno: rezultat mojega dejanja ne opredeljuje moje vrednosti. Če pri nečem naredimo napako, ne pomeni, da smo nesposobni. Pomeni le, da smo pogumno poskusili nekaj novega. Torej napaka kvečjemu pove nekaj pozitivnega o nas. Theodore Roosevelt je leta 1910 rekel:

Ni pomemben tisti, ki kritizira, niti tisti, ki poudarja, da tudi močni padejo, ali ki trdi, da bi lahko naredil bolje. Zasluga gre tistemu, ki se spusti v areno zares, čigar obraz je zaznamovan s prahom, potom, krvjo in ki se bori vredno; tistemu, ki bo v najboljšem primeru spoznal veličastno zmago in ki v najslabšem primeru izgubi in pade, vedoč, da je zaigral vse. Vrednost osebe se meri po sposobnosti, da se ob naporu ne usedemo na klop, in po tem, da se po porazu ne predamo.

PRZESTRASZONA KOBIETA
Shutterstock

Ko je J. K. Rowling pripovedovala o svojem porazu, preden je zaslovela s Harryjem Pottrom, je povedala nekaj zelo resničnega:

Nemogoče je živeti, ne da bi nekje doživeli poraz, razen če živite na tako zelo previden način, da ne živite popolnoma – v tem primeru ste zgrešili že na začetku.

Soočiti se s porazom

Rekli smo, da je poraz nekaj naravnega, da sicer boli, a daje rast in iz nas ne naredi poražence. Toda kaj storiti, ko zgrešimo? Kako naj se soočimo z nečim, kar tako zelo boli?

Potrebno je upoštevati dva vidika: čustva in težave. Po eni strani se je potrebno naučiti upravljati s svojimi čustvi, po drugi pa moramo dojeti, kako bomo rešili problematično situacijo, v kateri smo se znašli. Prepoznati svoja čustva je sposobnost, ki bi jo morali pridobiti že od malega … vse od prvih padcev s kolesom. Tako danes kot takrat nas čustva namreč lahko vodijo v odpoved in poraz ali pa v zmago, kakorkoli jih že razumemo.

Da bi premostili težave, pa je najprej potrebno poiskati pravo rešitev.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Nataša Rupena.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.