Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

O posledicah hude nesreče: “Kot da bi me kdo s kladivom po glavi”

WYPADEK ROWEROWY
Kzenon | Shutterstock
Deli

Huda nesreča s kolesom je Aleksandro pripeljala do občutja, da je povsem nekoristna. "Bolje bi bilo, če bi umrla," je celo pomislila

Ko se je zbudila po nekaj dneh kome, ni znala niti brati niti pisati. O tem, kako nemogoče postaja mogoče, o objokanih gospeh in sv. Riti, ki deluje s koledarjem v roki, pripoveduje Aleksandra Nieć, psihologinja in učiteljica.

20. julija leta 2016 se je vaše življenje razdelilo na pol. Kaj je bilo prej?
Tako kot pri vseh – vsakodnevno življenje … Delala sem v mali šoli kot psihologinja in vzgojiteljica, v službi sem preživela veliko časa, vendar me je to izpolnjevalo. V prostem času sva veliko kolesarila – z možem sva se vedno šalila, da se koles za manj kot 50 kilometrov sploh ne splača vleči ven iz kleti. No, trudila sva se tudi, da bi spočela otroka, vendar kljub poskusom zdravljenja nekako ni šlo.

In potem je prišel “tisti” dan …
Dan kot vsi – delo, opravki v mestu. Načrtovala sva izlet s kolesi v Ukrajino, zato sem si uredila potni list. Zvečer sva z možem prispela k mojim staršem, jaz s kolesom, on pa z avtom. Dogovorila sva se, da se čez četrt ure dobiva pred hišo in se skupaj odpeljeva na najinih super kolesih.

Domov niste več prišli …
Spomnim se, kako se je Adrian peljal mimo v avtu. Ostalo mi je znano le iz pripovedovanja. Ko sem se pripeljala do taksija, parkiranega na postajališču, je voznik odprl vrata. Vanje sem udarila s tako silo, da so se snela s tečajev, sama pa sem padla s kolesa in z glavo udarila ob asfalt.

Kaj se je zgodilo potem?
Od takrat naprej je bilo vse delo Previdnosti. Izkazalo se je, da je ravno takrat šla mimo upokojena zdravnica in mi nudila prvo pomoč. Predvsem mi je rekla, naj se ne premikam, ker sem namreč vstala in hotela oditi naprej. Kar naprej sem ponavljala, da moram nazaj na kolo. Obenem pa nisem znala povedati, kako mi je ime … Zato je ta zdravnica, ko je klicala pomoč, povedala, da bo verjetno potreben helikopter, ker imam najverjetneje poškodbo možganov.

Kdo drug bi zagotovo pomislil, da mi nič ni, če se že premikam in govorim … Prišel je rešilec in dali so mi narkozo, ker sem se hotela kar iztrgati. Zbudila sem se šele šest dni pozneje, prejšnji poskusi zbujanja niso bili uspešni. Sorodnikom so povedali, da ni gotovo, ali bom preživela.

Zbudili ste se in …?
Opazila sem, da soba visi, in se začela čuditi, kako to, da ljudje hodijo in ne padejo po tleh. Potem pa, ko sem opazila vse aparature, sem si najprej potiho rekla : “Pišuka, da nisem v kakšni televizijski oddaji, ker je to videti kot monitor iz oddaje Lepo je biti milijonar.” Nič mi ni bilo jasno.

Ali ste poznali ljudi?
Ja. Adriana sem takoj spoznala in mu takoj rekla, da ga imam rada. Vedela sem, kako mi je ime, spomnila sem se svoje telefonske številke, zdelo se mi je, da ni tako hudo.

Kdaj ste ugotovili, da situacija ni tako rožnata?
Negovalka me je odpeljala k psihologu na mini mentalni test. “Super,” sem si mislila, “to je tak preprost test, ki ga dajejo starejšim osebam.” To mi je znano, saj sem vendar sama psihologinja. Vendar pa se je v tem testu pokazalo, da mi ne uspe napisati datuma tistega dne, nisem znala niti prebrati niti napisati.

Morala bi narisati uro – izkazalo se je, da sploh ne znam povzeti koncepta ure, sploh mi ni uspelo zadeti v črno … Hotela sem napisati svoj priimek, nakracala pa sem nekaj nečitljivega.

Imeli ste 28 let, končali ste dve fakulteti, niste pa se znali podpisati. Vas je bilo strah?
Ne, bilo je, kot da bi me kdo s kladivom po glavi. Razmišljala sem, da bi vendarle morala kaj znati, uspelo pa mi ni prav nič. Razumela sem, kaj čutijo moji otroci v vrtcu, kadar zahtevam od njih kaj, kar bi po mojem mnenju morali vedeti, oni pa še ne znajo. Strah se je pojavil, ko sem prišla iz bolnišnice.

V kakšnem stanju ste se vrnili domov?
Na srečo zaradi nezgode nisem izgubila znanja, spomina – poznala sem ljudi, spominjala sem se tistega, česar sem se učila. Nisem pa mogla razumeti sistema znamenj. Črke ali številke so mi bile popolna abstrakcija. Poleg tega sem imela probleme z ravnotežjem, ni mi uspelo iti skozi vrata, po steklenico na mizi sem segla v prazno. Zdelo se mi je, da se v moji glavi odvija ločeno življenje. Poleg tega pa še diagnoza: sindrom demence.

Kaj pomeni to?
Zame je to takrat pomenilo najprej to, da ne bom mogla delati. Začela sem se bati, da me bodo upokojili, da bom preživela celo življenje v domu. Znanci so prihajali in govorili: “To je super zate, dobivala boš pokojnino in ne bo ti treba delati.” Pa saj nisem zato končala dveh študijskih smeri, da bi se še pred svojim 30. letom zaprla med štiri stene!

Če se sprijazniš s tem, si na poti naravnost v depresijo …
Začela sem razmišljati, kako je bilo narobe, da sem preživela to nesrečo. Ker zdaj ne morem narediti nič sama, sem samo v breme drugim, za svet sem povsem nekoristna. Bolje bi bilo, če bi umrla. Potem pa sem začela delati na sebi.

Kako konkretno?
To, kar počnejo moji otroci v mali šoli – reševala sem uganke za malčke, skušala sem prebirati naslove v časopisih. Potem sem prešla na križanke. Ko mi je uspelo prebrati knjigo, sem bila vsa iz sebe od veselja. Na vse kriplje sem si prizadevala, da bi se čez pol leta vrnila v službo, čeprav se je to zdelo nemogoče. Vendar pa je bilo vsak dan malo bolje.

Uspelo mi je priti ven iz hiše, potem sem šla že okoli bloka. Ko sem končno zmogla pot do cerkve, sem začela vsak dan hoditi k maši. Čutila sem, da se vračam v kondicijo, čeprav so zdravniki trdili, da še vedno ni v redu. Zato sem še trše delala, vadila sem s psihologom in sama doma. Vsem sem dokazala, da je nemogoče mogoče: vrnila sem se v službo.

Pol leta po nesreči?
Še tri dni prej!

Kaj je bilo v teh šestih mesecih najtežje? Strah, gibalne motnje?
Težavna so bila srečanja z ljudmi. Jaz sem se namreč veselila najmanjših uspehov, znancem pa so ob pogledu name prišle solze na oči. Ženske je pogosto premagal jok … Gostje so govorili predvsem o sebi in svojih čustvih, delili so svoja razmišljanja in negotovost, ki je bila nalezljiva. To mi je jemalo upanje, da bo še vse dobro.

Bila sem deležna takih komentarjev: “Še dobro, da sta lansko leto šla na take super počitnice, imata vsaj lepe spomine, ker zdaj …” Zato sem bila vse bolj prepričana, da se mi ne obeta nič več dobrega. Potem pa so ljudje kar naenkrat izginili. Prvo obdobje po vrnitvi iz bolnišnice so bili “medeni tedni”. Ljudje so si podajali kljuko, vsak je hotel videti tisto, ki je odletela s helikopterjem nujne reševalne službe. Po nekaj tednih pa ni bilo več toliko zanimanja in ostala sem sama na 37 kvadratnih metrih stanovanja, ker se je Adrian moral vrniti na delo.

In potem je na sceno stopila sveta Rita?
Nekaj mesecev po nezgodi se je vrnila misel na to, da si vendar tako zelo želiva otroka. Začela sem moliti prav k sv. Riti in obiskovati pobožnosti v njeno čast. Ena od teh pobožnosti se je ujela prav s predvečerom prve obletnice nesreče.

Precej potrta sem šla v cerkev, stopila sem v spovednico in začela pripovedovati o vsem, kar se je zgodilo. Pritoževala sem se, da ne vem, zakaj sem preživela, saj itak ne morem dobiti otroka, da ne gre nič po mojih načrtih in da je moj največji greh to, da sem povsem nezadovoljna z življenjem.

POKUTA
Shutterstock

Spovednik pa me ni božal z besedami in me pomiloval, kakšna revica sem, ampak je rekel: “Danes je nov dan, pozabi na to, kar je bilo, ker zdaj se bo vse spremenilo.” Kratko in jasno. Po pobožnosti sem se vrnila domov boljše volje, čez nekaj tednov pa se je pokazalo, da sem noseča. Natalka je bila spočeta prav tisto noč. Zdaj pa pod mojim srcem bije srček še enega člana naše družine.

Ali so se vam kolesa zamerila?
Nikakor ne, dejavna sem v kolesarskem svetu v Gliwicah. Moja želja je, da bi bilo moje mesto bolj prijazno do kolesarjev. Pozivamo podjetja, da bi gradila parkirišča za kolesa, organiziramo kolesarska srečanja za šole in vrtce. Prizadevamo si za ureditev še več kolesarskih stez. Če bi bila na trasi, kjer sem takrat kolesarila, taka steza, se zagotovo ne bi nič zgodilo. Kdo ve: mogoče je bila moja nezgoda potrebna, da bi bil kdo drug bolj varen?

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Miha Rus. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.