Skupaj na kolo!
Sem navdušen kolesar. Najbrž imajo tudi zato vsi naši fantje svoja kolesa, tudi najmlajša dva, čeprav še ne štejeta tri leta. Ena prijetnejših stvari je zame kolesarjenje z otroki. Preteklo poletje sem prvič peljal prve tri sinove na “moški” kolesarski konec tedna. Kolesarski izlet, dva dni v gorskem kampu in spanje v šotoru je bila za vse nas zelo prijetna izkušnja.
Preberite še:
10 pravil lepega vedenja za naše otroke, da se bomo med počitnicami lahko vsi sprostili
Kolesarski poligon
Včasih jim za motivacijo doma pripravim poligon. Iz starih palet in kosov lesa jim naredim kakšno skakalnico ali celo nižjo brv, čez katero morajo zapeljati in tako vadijo svoje spretnosti. Seveda, zgodi se, da kdo pade, a nič zato, spremljevalec mladosti so tudi praske, odrgnine in buške. Te so kaj malo v primerjavi z doživetji.
Palačinke!
Včasih z otroki kuham. Ne kakšne strašno zdrave stvari, to je v domeni moje žene. Kadar smo z otroki sami doma, si privoščimo hrano, ki jo vsi obožujemo, palačinke, na primer. Ko omenim palačinke in povabim fante, če bi mi kdo pomagal, je običajno pult premajhen za vseh pet. Vsak bi rad mešal, pekel in mazal. Če se le dovolj zgodaj spravimo na delo, je lahko priprava take večerje doživetje za vse.
Preberite še:
Zakaj moji nečaki nočejo, da bi se poročila
Zakurimo ogenj
Z ženo sva bila v mladosti oba vključena v skavtsko življenje, kjer sva se navdušila tudi nad kurjenjem ognja. Zato imamo doma velik žar, ki ga lahko uporabljamo tudi samo za kurjenje ognja. Letošnja pomlad ni bila prav posebej topla, zato smo včasih zakurili ogenj kar tako, brez posebnega razloga. Otroci radi sodelujejo tako, da sami sestavijo pagodo, pozneje, ko se ogenj razgori, pa kurijo vsak svojo palico.
Lesena železnica z veliko domišljije
Ob kakšnem deževnem dnevu, ko se nam ne ljubi ven, otrokom sestavim leseno železnico. Najprej povsem enostavno, potem pa dodajam vedno nove odseke, da postaja vedno bolj kompleksna. Z zanimanjem opažam, kako hitro se otroci učijo kreativnosti, in včasih je dovolj, da začnem, potem pa se umaknem in sami naredijo občudovanja vreden železniški kompleks.
Preberite še:
Kako se otroci igrajo mašo
Preberite še:
Kako ravnamo s knjigami iz knjižnice
Vitezi in njihov orožar
Če bi nas kdo obiskal te dni, bi dobil občutek, da živimo v srednjem veku. Smo namreč v obdobju, ko fantje obožujejo vse, kar je povezano z vitezi. Fantje prebirajo knjige, ki prikazujejo življenje vitezov, in se potem opremljajo z vsem, s čimer bi bili kar najbolj podobni svojim junakom iz knjig. Jaz sem njihov glavni orožar – v kleti izdelujem meče in ščite, sami pa jih potem pobarvajo in opremijo s svojimi znaki. Nato se z njimi tudi mečujem in jih učim streljanja z lokom. Sem namreč mnenja, da fantom ni treba preprečevati, da bi se igrali streljanje ali sabljanje, saj skozi tako igro odkrivajo sami sebe.
Garbanje
Ena od stvari, ki jo fantje (z očetom vred) najbolj obožujejo, je “garbanje”. Preprosto merjenje moči, ki ga po mojem prepričanju fantje (morda tudi dekleta) potrebujejo skoraj tako močno kakor zrak, ki ga dihajo. Ko se vseh pet sinov spravi name in se merimo, jo včasih kdo nenamerno tudi skupi. A je občutek pripadnosti in moške povezanosti močnejši od vsake bolečine. Takrat vemo, da se imamo iskreno radi.
Koliko je čas, ki ga sam preživim z otroki, kakovosten, bo po vsej verjetnosti pokazal čas. Mislim, da bo merilo predvsem to, kako radi se bodo potem, ko bodo postali samostojni in odšli od doma, vračali domov. Tega pa najbrž nihče od nas staršev ne more vedeti, dokler čas za otroško igro ni že davno mimo.
Pred časom sem bral zapis očeta, ki je napisal kritiko o frazi “kakovosten čas z otroki”. Obregnil se je ob to, da danes večinoma zaradi svoje slabe vesti ob (pretirani) odsotnosti od doma svojim otrokom želimo v trenutkih, ki jih preživljamo skupaj, dati vedno nove dogodivščine.
Ob vsem trudu za vedno nova doživetja običajno pozabimo na to, da je otroku predvsem do očeta, ki je prisoten. Ki odloži svoj svet, svoje skrbi ter zares posluša in sliši svojega otroka. Torej ni stvar v tem, kako sami definiramo čas, preživet z otroki, temveč da ob tem, da bi jih radi čim bolje opremili za življenje v odraslem svetu, znamo vsaj malo vstopiti tudi v njihov svet, kakršenkoli že je.
