Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Dejanja, ne le besede. Janez na leto 1450 ur dela za druge

JANEZ NOVLJAN
OSEBNI ARHIV
Deli

"Ko vidim ljudi v stiski, ne vidim drugega kot to, da jim prisluhnem in poskušam pomagati"

V juniju so pri Mladinskem svetu Slovenije že 17. leto zapored razglasili naj prostovoljce leta in na predlog Slovenske karitas je bil v starosti od 20 do 29 let izbran Janez Novljan, študent predšolske vzgoje, ki že pet let sodeluje pri pripravi počitnic za otroke iz socialno šibkih družin počitnice Biserov. “To je potrditev, da sem na pravi poti,” pravi Janez, ki s prostovoljnim delom odgovarja na Božji klic.

1450 ur prostovoljnega dela v enem letu

Je prostovoljec, ki opazi vsakega prostovoljca in otroka ter zanj najde besedo, odlikujeta ga veselje in potrpežljivost. Pri 24 letih, ki jih je dopolnil konec junija, ima v svojem življenjepisu že lepo zbirko različnega prostovoljnega dela. Samo lani mu je namenil 1450 ur. Pravi, da mu je bilo prostovoljno delo “dano že v maternici”.

Starši, ki so v Marijinem delu, so ga vzgajali v tem, da je krščanstvo treba živeti, predvsem živeti Jezusovo zapoved: stori drugemu to, kar bi želel, da bi drugi storil tebi. Tako je že kot otrok bonbone vedno delil z drugimi.

“Starši so mi dajali zgled v dejanjih, ne le besedah, kar me je res navdihnilo. Že od nekdaj sem čutil klic, da me Bog vabi, da ne bi ostal samo pri maši in molitvi, temveč da to uresničujem s konkretnimi dejanji. To delo mi je povsem samoumevno, je kot hrana za moje duhovno življenje.”

Večere preživela med trgovskimi središči

Po srednji šoli se je pridružil mreži Karitas in prva leta pri počitnicah Biserov sodeloval kot animator, pozneje kot voditelj. Z ženo Kajo sta se darovala tudi na drugih področjih, lansko leto sta večere preživela predvsem med trgovskimi središči, kjer sta zbirala donirano hrano in jo dostavljala v skladišče Karitas. Na lastno pobudo je Janez akcijo razširil na postno akcijo in k zbiranju hrane spodbujal tudi študente pri študentski župniji Maribor.

JANEZ-NOVLJAN
OSEBNI ARHIV

Laiška misijonarja v Zambiji

Lani jeseni sta Kaja in Janez odpotovala v Zambijo, od koder se nam je Janez tudi oglasil. Za deset mesecev sta priskočila na pomoč misijonarju p. Stanku Rozmanu, ki ima po dolgih letih družbo laiških misijonarjev. Njune roke so dobrodošle pri različnih delih, od gradnje do obiskovanja bolnikov, pri delu s skupinami. Župnijsko življenje je tam zelo pestro, saj je župnija središče socialnega življenja. Dala sta pobudo in se lotila akcije zbiranja denarja za vodnjak, saj v nekaterih vaseh ljudje hodijo po vodo po več kilometrov daleč.

“Prvotni namen je bil postaviti vodnjak, a na slovenski strani sva želela vzpostaviti most s tistimi, ki še nikoli niso imeli izkušnje darovanja. Opazila sva, da neverni pogosto nimajo te izkušnje, ker ne zaupajo raznim večjim organizacijam. Akcija traja že en mesec, zbirala sva za dva vodnjaka, nabralo se je že za štiri in glede na odzive se bo zbralo še kaj več.”

Ko se Bogu daš na voljo

Svoje leto v Zambiji opisujeta na spletnem blogu Najina Zambija, katerega namen je, da bi nagovorila čim širši krog ljudi, predvsem neverne. “Čeprav je za naju tukaj duhovni vidik najmočnejši – občutek, ko se Bogu daš na voljo in potem on v tebi in okolici dela čudeže – namerno o tem ne piševa toliko, saj ne želiva, da bi odbila neverne. Tako skušava navdušiti z lepotami, ki jih tu doživiva, in da za prostovoljno delo nagovoriva še kakšno srce.”

JANEZ NOVLJAN
OSEBNI ARHIV

Življenje in delo v misijonu je zanju tudi preizkušnja, najteže jima je bilo sprejeti, da to, kar se nam zdi dobro in prav, v drugi kulturi morda ni tako. “Tu je pomembno, da si navzoč. In mi Slovenci razumemo, da si navzoč, če nekaj narediš in ali vsaj kaj poveš. No, tu je včasih pomembno le, da si zgolj navzoč, da si poleg. Potem se počasi vzpostavlja komunikacija.”

Išče druge možnosti, ne želi le slediti tirnicam

Zambija sicer zanj ni prva izkušnja v tujini, po koncu srednje šole je namreč deset mesecev preživel v Argentini med 90 mladimi iz 24 držav na šoli, ki ji sam pravi šola za življenje.

“V dopoldanskem delu smo delali, kot bi hodili v službo, popoldan smo imeli delavnice, kjer se naučiš tega, česar v pravi šoli ne dobimo: odnosov, duhovnosti, iskanja smisla življenja, kaj te osrečuje … Tu se je res videlo, kako Bog dela, če se mu daš na voljo in če stopiš iz tempa, ki ti ne pusti razvijati notranjega sveta.” Skupaj z ženo rada iščeta tudi druge možnosti in ne želita samo slediti tirnicam srednja šola ‒ študij ‒ služba ‒ družina.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 27.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.