Pretekli mesec sem imela tako zgodnji spontani splav, da mi menstruacija sploh ni zaostajala. Tudi mesec pred tem se mi je zgodilo enako. Danes sem spet noseča – tretjič v treh mesecih. Verjetno si predstavljate, da se mi je tokrat težje veseliti kot pred nekaj meseci.
Preberite še:
5 čudežev nosečnosti
Prezgodaj je še, da bi vedela, kaj se bo zgodilo. Vsako jutro, ko se zbudim – in še večkrat čez dan, ko smuknem v kopalnico –, preverim, ali so kakšni znaki splava. Nanj se psihično pripravljam. Ne razumite me narobe, imam upanje in tega otroka si želim bolj, kot lahko izrazim z besedami. A navkljub temu se še nisem pripravila do tega, da bi izračunala predvideni datum poroda.
Največje darilo
Ko je na pregledu medicinska sestra zapisovala moje podatke, mi je s takim navdušenjem čestitala, da sem se skoraj zjokala. Povedala sem ji za svoja spontana splava in da ne vem, kaj se bo zgodilo. Poslušala me je in si vse zapisala. Ko sem odhajala, mi je ponovno iskreno in toplo rekla: “Še enkrat – čestitam!”
Preberite še:
Kako se soočiti s strahom pred vnovično izgubo otroka po spontanem splavu
Ali res ne ve, da mislim, da ne bom mogla obdržati tega otroka? sem razmišljala. Ve. Ampak to ni spremenilo njenega odziva. Vedela je, kako negotova sem v sebi. Slišala me je jokati, za božjo voljo! A ni skušala obvarovati mojega srca, tako da ne bi priznala resnice sredi moje velike zmede; ni je skrbelo, da bi me njeno veselje zaradi moje nosečnosti še bolj prizadelo. Ni je bilo strah veselja.
Njeno veselje je bilo največje darilo, ki bi mi ga lahko kdorkoli podaril. Njen “Čestitam!” je v meni premagal ves strah, negotovost in zmedo. Lahko sem se oklenila tega, da v meni raste življenje. To je skrivnost, ki je tako velika, da si celo mama težko predstavlja.
Preberite še:
Poporodna depresija: Počutila sem se kot edina na svetu s tako težkimi občutki
Odslej bom nosečnicam najprej čestitala
Spomnilo me je na to, da je vse, kar se mi dogaja, dobro – ne glede na to, kako se počutim. Moje solze, zaskrbljenost in zmedenost niso pomembne. Ni mi lahko, ampak saj ni treba, da je lahko. Je dobro.
Odslej bom nosečnicam vedno rekla: “Čestitam!” Tudi tistim, ki imajo rizične nosečnosti. Tudi takrat, ko bom vedela, da je nosečnost res težka. Celo takrat, ko se dojenček verjetno sploh ne bo rodil.
Preberite še:
Dih jemajoče slike dojenčkov v maternici
To ne pomeni, da ob dobrem ne bom priznala tudi vsega težkega. Rekla bom: “Čestitam! Kako ti gre? Ti lahko kako pomagam?” Ali pa: “O, kako čudovito! Vem, da je to zate težko obdobje. Kaj potrebuješ?” Priznala bom to, kar je težkega. Če žaluješ, bom žalovala s tabo, če si prestrašena, bom prestrašena s tabo. A zdaj vem, da je vsaka nosečnost, ne glede na situacijo, razlog za veselje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
O posledicah hude nesreče: “Kot da bi me kdo s kladivom po glavi”
Preberite še:
Zakaj moji nečaki nočejo, da bi se poročila
Preberite še:
Tako živi David, poslednji irski puščavnik, ki ga lahko gledate tudi na YouTubu
