Vedno smo v skušnjavi, da bi kakor učitelj postave iz uvoda v Jezusovo priliko (Lk 10,25–37) svoje krščanstvo in svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi ju zavili v nekak meglen celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s sabo. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja. Hoče biti konkretni Bog, ne neka oddaljena teorija. Otipljiv, konkreten želi ostati kot raztrgani, napol mrtvi človek ob poti: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40).
Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa za najstnikov upor.
Preberite še:
Le kaj Bog počne v prostem času
Težka vprašanja
Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Nastavljajo nam ogledalo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutku, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas za tisto, kar želimo postati.
Preberite še:
Smo strahopetni ali zaupamo Bogu?
Iti mimo
Vendar so samo odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih ljudje radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim odgovorom opredelimo, opredeliti pa se nočemo. Zajame nas neke vrste strah ob tem, strah pred dokončnostjo odločitve menda, zato smo ljudje razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo “mimo” (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo.
Preberite še:
Sporočilo, ki ga nosi vrečka hostij v gledališču
Življenje brez vprašanj
Tako se lažje živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti. Ne kar bi bilo bolj koristno, ampak kar bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred samim seboj. In takšno življenje imamo radi, da le imamo čim več stvari, ki nas zamotijo pred grdo resničnostjo, slušalke, turško nadaljevanko, pivo na plaži.
Lažje se živi brez teh vprašanj, veliko lažje brez prilike o usmiljenem tujcu. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in nas delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je “iti mimo” najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodimo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehamo postavljati vprašanja.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 28.
Preberite še:
Mučenke, ki jih je reka Drina odnesla v Božje naročje
Preberite še:
Raku je rekla adijo in začela zvoniti. Kaj pa se je zgodilo potem?
Preberite še:
Mama ga je zapustila, oče ga je tepel: “Moje gorivo je bilo sovraštvo”
