Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Le zakaj bi Boga zanimale naše “težavice”, ko pa nam sploh ni nič hudega?

begging
WAYHOME studio - Shutterstock
Deli

Je Bog zlata ribica?

Zadnjič sem zopet molila za rešitev stisk nekaterih ljudi, ki so mi blizu. In še kaj zase sem zmolila … Nato pa sem začela razmišljati, kakšno neumnost sem počela in kako naivna sem bila.

Mar lahko prosim za točen avtobus?

Koliko ljudi na svetu se bori za preživetje (ali pa so se že predali), koliko jih je 24 ur na dan v smrtni nevarnosti; so družine, ki jih izkoriščajo, zasvojenci, ki ne vidijo izhoda iz začaranega kroga, vse več revežev brez pitne vode in še in še …

Kdo smo potem mi, da prosimo za lepo vreme, dobre ocene, točen avtobus in podobne zadeve, ki v primerjavi z resničnimi problemi res zvenijo zelo otročje? Sploh smemo prositi za tako bedne stvari? Je to izkoriščanje Božjega usmiljenja?

Bog ne primerja!

Sredi viharja zmedenih misli mi je šinilo v glavo: “Bog ne primerja!” Seveda. Morala bi vedeti. Dobri Bog vsakogar od nas obravnava neodvisno od vseh drugih. Ko mu izročam svoje težave, želje, zahvale in še kaj, to jemlje, kot da sem na svetu samo jaz. In enako pri vseh ljudeh …

Bogu se torej zdi prisluhniti prošnji za lepo vreme približno enako pomembno kot tisti za zdravje. Kar tu dejansko šteje, je naša vera. Zaupamo, da lahko Bog stori nekaj človeku še tako nepredstavljivega? Kaj pa nekaj zares bizarnega?

Bog ali zlata ribica?

Seveda to še ne pomeni, da bo vsako željo tudi izpolnil. Zlata ribica menda jo, a ima zelo majhne možgane. Božja Modrost pa, hja, več kot le pretehta zadeve. Kajti naš pogled ne seže niti do naslednjega ovinka in kaj hitro se pripeti, da ob napačnem času prosimo za napačne stvari …

Kadar prošnja ni uslišana …

Kadar prošnja ni uslišana, je težko zaupati naprej. Toda kadarkoli pogledamo širše in se ozremo nazaj, spoznamo, da je Bog vedno vedel, kaj počne. Ko nismo dobili lepega vremena, je morda nekdo na drugi strani vasi vriskal od veselja. Naslednjič pa obrnjeno …

Kakorkoli – ne obremenjujmo se s stvarmi, ki niso v naši moči, pač prosimo in zaupajmo. Molimo pa tudi za tiste, ki doživljajo hujše stiske kot mi.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 28. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Patricija Kavčič
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več