Sv. Janez Pavel II. je leta 1998 napisal apostolsko pismo o Gospodovem dnevu, v katerem razlaga katoliško praznovanje Gospodovega dne in kako naj to počnemo v sodobnem svetu. Gre za izjemen dokument, v katerem nekdanji papež razmišlja o današnjem kulturnem odmiku od obhajanja nedelje kot posebnega dneva molitve in počitka.
Janez Pavel II. piše, da “so se navade ‘vikenda’ močno razširile in da je to postal del tedna, namenjen oddihu, ki pogosto vključuje udeležbo na kulturnih, političnih ali športnih dogodkih, običajno organiziranih na proste dneve.” To samo po sebi ni nič slabega, priznava Janez Pavel II., žal pa lahko privede do nekaterih nezaželenih rezultatov.
Preberite še:
Zakaj gremo k nedeljski maši lahko že v soboto zvečer?
Nekdanji papež pojasnjuje: “Ko nedelja izgubi svoj osnovni pomen in postane zgolj del ‘vikenda’, se žal lahko zgodi, da ljudje ostanejo zaprti znotraj tako omejenega obzorja, da ne zmorejo več videti ‘nebes’. In čeprav so pripravljeni na praznovanje Gospodovega dne, tega v resnici niso več sposobni storiti.” Rešitev je v tem, da nedeljo ločimo od ‘vikenda’ kot poseben praznik in dan počitka.
Janez Pavel II. nadaljuje: “Jezusovi učenci naj bi se izogibali zmešnjavi med praznovanjem nedelje, ko naj bi resnično posvečevali Gospodov dan, in ‘vikendom’, ki ga preprosto razumemo kot dan počitka in sprostitve.”
Posvečen dan ali nedeljsko delo?
V sodobni kulturi to ni preprosta naloga. Delodajalci vse pogosteje zahtevajo nedeljsko delo in z večanjem možnosti za delo od doma je še toliko težje razločevati med delom in družinskim življenjem. Cerkev pa kljub temu vztraja pri potrebi, da nedeljo ohranjamo sveto, da jo namenimo obhajanju evharistije in posebnemu počitku, ki osveži tako telo kot dušo.
Janez Pavel II. pojasnjuje, da nedeljski počitek ne bi smel biti “dolgočasen”, temveč bi moral v človeku vzbuditi resnično veselje.
Preberite še:
Ob nedeljah zaprto: raje manj evrov v blagajni in zadovoljna ekipa
Dejavnosti, ki spodbujajo druženje
Da se počitek ne bi izrodil v občutek praznine ali dolgočasja, mora nuditi duhovno obogatitev, večjo svobodo, priložnosti za premišljevanje in bratsko druženje. Verniki naj bi zato izmed oblik kulture in zabave, ki jih ponuja družba, izbirali tiste, ki so najbolj v skladu z življenjem po evangeljskih pravilih. Nedeljski počitek na ta način postane “preroški” in potrjuje ne le absoluten primat Boga, temveč tudi primat in dostojanstvo človeka ob spoštovanju zahtev družbenega in gospodarskega življenja, v pričakovanju “novih nebes” in “nove zemlje”, v katerih bomo dokončno osvobojeni sužnosti potreb.
Medtem ko je skoraj nemogoče vernikom ponuditi določene dejavnosti, razen svete maše in osebne molitve, pa katoličani nikoli ne bi smeli pozabiti na dejavnosti, ki spodbujajo druženje, ljubezen in spoštovanje potrebe bližnjega po počitku.
Preberite še:
Kaj si triletnik zapomni od nedeljske pridige? Dokaz, da sliši več, kot bi si mislili
To ni preprosta tema za premišljevanje, vendar je pomembno, da razmišljamo o konkretnih načinih, kako ločiti nedeljo od “vikenda” in na ta dan resnično počivati v Bogu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Vanjo se je Martin zaljubil, nato ga je pripeljala k pameti
Preberite še:
Temne plati aplikacije FaceApp
Preberite še:
Razstrupimo se, da bo poletje lepše!
