Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Kako se lahko povsod počutimo kot doma?

DOOR
PIXABAY
Deli

Dom je kraj, kjer smo sprejeti in nas imajo radi takšne, kakršni smo

Težko se ločim od domačnih krajev, kjer sem preživel otroštvo – naj bo to hiša, kos zemlje, pot, kamenje ali pokrajina. Podoba doma me spremlja vse življenje. Želja po domu mi je vtisnjena v dušo. Mar ni res, da sem samo doma lahko resnično tak, kakršen sem?

V dušo so se zapisale vse te podobe, ki jih je nemogoče izbrisati. Ko pomislim na vse, kar sem v življenju izgubil in pustil za seboj, v meni nastane praznina. Morda pa vse to ni izgubljeno – občutek doma je še vedno globoko zakoreninjen v meni.

Dom ostaja živ

Dom ostaja živ v moji notranjosti in tam bo ostal za vedno. A vseeno bom v svetu še naprej iskal svoje “domove” – kraje, kjer lahko poženem korenine in kjer bi bil popolnoma sprejet.

Predvsem pa bi se rad zasidral v Božjem srcu. Tam se lahko vedno spočijem, ko v tišini ostanem sam z Bogom. Psalmist zapiše: “Gospod, kdo sme biti gost v tvojem šotoru, kdo sme prebivati na tvoji sveti gori? Kdor hodi v popolnosti, ravna pravično in govori resnico v svojem srcu. Ne obrekuje s svojim jezikom, ne počne bližnjemu nič slabega, ne kliče zasramovanja proti svojemu bližnjemu. Zavrženi je v njegovih očeh vreden prezira, a izkazuje čast tistim, ki se bojijo Gospoda. Kdor tako dela, ne bo omahnil na veke.” (Ps 15,1–5)

Rad bi prebival v Gospodovi navzočnosti. Kako naj to dosežem? Rad bi bil Bogu blizu, rad bi več molil, a sem tako daleč od tega …

Vodnjak, ki je prazen

Moj izvir je v Bogu, a moj vodnjak se zdi prazen. Povsod iščem dom in se nikdar ne ustavim. Ne spočijem si v Njem, ki mi resnično daje počitek.

Sveta Terezija Deteta Jezusa je zapisala: “Molitev je zame kot vzgib srca, preprost pogled v nebo, krik zahvale in ljubezni sredi preizkušnje in sredi veselja. To je nekaj velikega, ki širi mojo dušo in me druži z Jezusom.”

Molitev je krik, ki išče tišino. Vrtinec, ki si želi premora. Ogenj, ki hlepi po pišu vetra.

S čim si polnim dušo?

Včasih verjamem, da sem vreden Božje ljubezni, ker ne delam velikih grehov. Ne ubijam in ne kradem. Je to dovolj? Le čisti v srcu so lahko v njegovi bližini. Kaj ostane meni, ki imam nečisto dušo? Kako naj se čutim vrednega, da bi prebival v Njegovi hiši?

Spremeniti svoj pogled

Pri Bogu je vse mogoče. Jaz sem tisti, ki moram spremeniti svoj pogled. Ljubiti moram tako, da ne gledam, koliko sem sam ljubljen. S tem si ne smem delati skrbi. Verjamem, da si tudi Bog s tem ne dela skrbi.

Rad me ima, ne gleda na to, koliko prinašam, kako sem oblečen ali kako sem umazan. Ve, da prihajam od vsakodnevnih bojev. Ve, kako sem ubog, slišal je moje ječanje in krik moje duše. Videl je, kako sem podlegel v svoji slabotnosti. In mi je ponudil roko. Hotel je, da prebivam pri njem.

Zakoreninjen in svoboden

V Bogu sem lahko oboje: trden, stabilen, z globokimi koreninami, hkrati pa zelo svoboden. Sposoben poleteti v višine, doseči velike razdalje in se nato vrniti nazaj k počitku.

Zato verjamem, da se moram ukoreniniti v Jezusovem srcu. Tam je moj dom. Tam se počutim ljubljenega kot otrok, saj sem njegov ljubljeni sin.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Carlos Padilla Esteban
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več