Ob rojstvu in ob prihodu na ta svet smo se srečali z realnostjo nepopolnih odnosov. Spočeto bitje, ki je v sebi že oseba, je, preden je spoznalo mamo in očeta, uživalo svoj odnos s Stvarnikom. S tem smo dobili prvi in osnovni spomin, ki je zapisan globoko v nas: od kod prihajamo in kdo je naš resnični Oče.
Ko srečujemo druga ustvarjena bitja, mamo, očeta, brate, sestre in vse ostale pomembne in manj pomembne ljudi iz naše okolice, čutimo, da je ta resničnost drugačna od našega globokega “okusa” po Stvarniku. Tako se v nas vtisnejo nove informacije o tem, kdo smo, kakšni smo, koliko smo vredni in kaj moramo storiti, da bomo ljubljeni.
Preberite še:
Le zakaj bi Boga zanimale naše “težavice”, ko pa nam sploh ni nič hudega?
Bolj kot sta si ti dve izkušnji daleč, večji je notranji konflikt človeka, večje je njegovo notranje trpljenje. Na podlagi teh izkušenj pa se ne oblikuje samo samopodoba in podoba sveta ter notranji konflikt, temveč tudi podoba Boga. Tako Njegova podoba dobi značilnosti na podlagi konkretnih izkušenj, ki smo jih imeli s svojim okoljem, predvsem s starši.
Tako govorica vere črpa iz človeškega izkustva glede staršev, ki so na nek način za človeka prvi božji namestniki. Toda to izkustvo tudi pove, da so človeški starši zmotljivi in morejo iznakaziti obraz očetovstva in materinstva. (…) Nihče ni oče tako, kakor je oče Bog. (KKC 370; 2779)
Posledica tega je, da ne poznamo več ne sebe, ne tistega, ki nas je ustvaril. To vodi v popačeno življenje, v popačeno resničnost, trpljenje, bolezni in nezmožnost za življenje iz vere, po kateri naj bi “imeli življenje in ga imeli v izobilju”. (Jn 10,10)
Preberite še:
Bog ne ljubi samo tistega, ki si to zasluži. Ljubi tudi tistega, ki si ne
Štiri podobe o Bogu
Karl Frielingdorf v svoji knjigi Podobe o Bogu razkriva natančen učni proces nastajanja teh podob. Zbral jih je pod štiri najbolj pogoste. Te so: bog sodnik, bog smrti, bog knjigovodja in bog storilnosti. Poleg vsake pa ponudi tudi “zdravilo”. Spodbuja, da vsak verujoči in odrasel obračuna s svojo podobo Boga, ki ovira življenje.
Demonski bog sodnik : usmiljeni in ljubeči Bog
Bog sodnik je kaznujoč, neizprosen in povzroča grozo in strah. Temu bogu sami vnaprej plačujemo ceno za naš obstoj s tem, da se kaznujemo in se trpinčimo. To je posledica občutka posameznika, da je njegovo življenje brez vrednosti. Zaradi teh občutkov v življenju nikakor ne more doseči, kar si želi oziroma zasluži, in kar mu pripada. Obsojen je na neuspeh in hudo bolečino nevrednosti.
Nasproti temu bogu se postavlja podoba usmiljenega in ljubečega Boga Očeta, ki kakor mati skrbi za svoje otroke. V svoji ljubezni dopušča svojim otrokom popolno svobodo tudi za ceno tveganja, da bodo zapustili dom, odšli v tujo deželo in zapravili svoje imetje. Vselej jih bo ljubil in jih sprejel nazaj. O tem govori prilika o izgubljenem sinu.
Preberite še:
Kako prebirati psalme, ki vzbujajo vtis, da poveličujejo nasilje
Demonski bog smrti : Bog življenja
Ta podoba je strašna, saj daje občutek, da lahko vsak trenutek prereže nit življenja in pusti, da se človek sesuje. Obkroža ga obup, brezup in ničesar ni, kar bi imelo resnično vrednost. Tako življenje je življenje v smrtni senci in sproža preživitvene mehanizme: uniči ali bodi uničen – to pa pomeni, da je človek pod neprestanim stresom in se veliko krat pojavi sproščanje v obliki nevarnih, ekstremnih športov.
Na nasprotni strani se ponuja Bog življenja, ki napolnjuje in daje delež pri svojem, ki lahko življenje prikliče tudi v mrtvo in otrdelo. “Jaz sem pot, resnica in življenje.” (Jn 14,6)
Marta je tedaj rekla Jezusu: “Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.” Jezus ji je rekel: “Tvoj brat bo vstal.” Marta mu je dejala: “Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.” Jezus ji je rekel: “Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?” Odgovorila mu je: “Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.” (Jn 11,21–27)
Preberite še:
Ali je to razlog, zakaj Bog včasih dopusti, da se naše rane ne zacelijo?
Demonski bog knjigovodja : Bog dobri pastir
To je bog, ki nadzira, ima vse pod kontrolo, je neizprosen in natančen ter preži za napakami. Posameznik, ki je ujet v tako podobo boga, razume zapovedi kot enoto za nadzor in ne kot kažipot za življenje. S svojimi občutki krivde in strahvi ostajajo pod vplivom “pobožanstvenih” staršev in ne najdejo poti v lastno življenje.
Bog dobri pastir pa ljubi svoje ovce, jih varuje in skrbi zanje. Vse bi storil zanje in ne bo pustil, da bi se ena sama izgubila. Odnos med pastirjem in ovcami je že od nekdaj podoba za skrben, nežen in ljubeč odnos med človekom in Bogom.
Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi.
Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.
Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna. Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši Gospodovi vse dni življenja. (Ps 23)
Preberite še:
Sovražil je kristjane, nato pa je odkril, da je Bog ljubezen
Demonski bog storilnosti : Bog rodovitnosti
To je navidezno dobri bog, vendar se za tem skriva preobremenjevanje, pretiravanje, pohlep po stvareh ali dosežkih, ki so lahko sami po sebi dobri. Pri tem pa se vidi le dosežek in ne vložen trud, ki sploh ne šteje. Oseba, ki se je ujela v tako podobo Boga, meni, da si mora z dosežki prislužiti Božjo ljubezen. Bog storilnosti je pošast, katerega lakote ne moremo potešiti in zahteva vedno več in več. Človeka hitro pahne v odvisnost od dela, mu odvzema življenjsko energijo in sili, da tudi on naprej “izsesava” druge.
Proti bogu storilnosti se postavlja Bog rodovitnosti. To je cilj naše storilnosti: rodovitnost, ki izhaja človekovega sodelovanja z Bogom, da gremo, kakor nam Bog naroča in da služimo Njemu, ki nas pošilja: “da greste in obrodite sad, in da vaš sad ostane”. (Jn 15,16)
Še drugo priliko jim je podal; rekel je: “Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.” In povedal jim je spet drugo priliko: “Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.” (Mt 13,31–33)
Preberite še:
Svetnik, ki mu je poškodba kolena spremenila življenje
Preberite še:
9 znamenitosti, ki si jih lahko ogledate, če potujete v Švico
Preberite še:
Preprosto mamino vprašanje, ki je navdihnilo milijonarja
