Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Dojenje je lahko zelo lepo, lahko pa tudi zelo težko

KARMIENIE PIERSIĄ
Alena Ozerova | Shutterstock
Deli

Dojenje je za mamico lahko vir neskončne sreče, lahko pa tudi vir slabe volje, frustracije in občutkov krivde, kadar ne gre vse tako, kot bi moralo iti

Ko razmišljam o sebi in mojih izkušnjah v zvezi z dojenjem, moram priznati, da sem “dala skozi” vso mavrico občutkov. Moj prvi sin se je rodil 2 meseca prezgodaj in je moral takoj po rojstvu v inkubator. To me je, polno idealov, ki so se nanašali na zdravega dojenčka in dojenje “kot iz reklame”, pošteno vrglo ob tla.

Moj prvi stik z dojenjem: laktarij in črpalka za mleko

Moj prvi stik z dojenjem je bil, ko so me tretji ali četrti dan po carskem rezu napotili v laktarij. To je prostor v porodnišnici, kamor si porodnice hodijo izčrpavat mleko, da ga lahko potem osebje shrani in odnese k njihovim nedonošenčkom. Nedonošenčki so tako majhni in nerazviti, da sprva še nimajo sesalnega refleksa, zato jim morajo mleko po cevki dajati neposredno v želodček.

Priznati je treba, da črpanje mleka za mamo, ki rodi prvič, ni nekaj, na kar bi se lahko vnaprej pripravila, zato so bili začetki kar težki. A ker sem vedela, da je za nedonošenčka in njegov imunski sistem materino mleko neprecenljivega pomena, sem seveda vztrajala. Črpanje mleka po strogi shemi vsake tri ure, tudi ponoči, da se ustvarja dovoljšna zaloga mleka, kajti črpalka na proces nastajanja mleka vseeno ne vpliva tako vzpodbudno kot stik z dojenčkom na prsih, se je nadaljevalo tudi potem, ko sva bila s sinkom že doma.

Dojiti nedonošenčka ni mačji kašelj

Takrat sem bila nekajkrat tako izčrpana in obupana, da bi brez moževe opore zagotovo odnehala. Njegova pomoč je bila ne le psihična, temveč tudi povsem konkretna: prevzel je vsa gospodinjska opravila, kuhanje, nakupe, skratka vse, pri tem pa skrbel, da sem tudi sama redno in dovolj jedla, saj sicer z mlekom ne bi bilo nič. Ko sva s pomočjo modre in izkušene patronažne sestre po dveh mesecih črpanja mleka z dojenčkom končno nekako – ne brez muk – prešla na polno dojenje, sem bila zares srečna.

Četudi dojenje ni teklo brez težav, saj so sina mučili hudi krči ter ekstenzijski refleks (zaradi prezgodnjega rojstva se je stalno zategoval nazaj, kar pomeni, da se je med dojenjem odmikal, jokal, kričal in se zaradi vsega skupaj pošteno razjezil), sem bila srčno hvaležna, da črpalke za mleko ne potrebujem več. Vsega skupaj se je moj prvi sin dojil devet mesecev.

BREASTFEEDING MOTHER
Shutterstock

Drugi stik z dojenjem: doječa stavka hčerke

Nato je prišla drugorojenka, močna in zdrava deklica, ki se je rodila 10 dni po roku. Glede na izkušnje s prvim dojenčkom sem mislila, da sem pripravljena na vse. A temu ni bilo tako. Najino dojenje je v začetku lepo in gladko steklo in pridno se je dojila tri mesece. Nato pa se je, kot strela z jasnega, nekega dne hči začela odvračati od dojenja, čemur se reče “doječa stavka”.

To me je močno prizadelo, saj sem si zares želela dolgega dojenja in gladkega poteka. Čeprav sem takrat poiskala različne nasvete in izključila vse možne faktorje, zakaj bi se hčerkici dojenje uprlo, nisem prišla do nobenega pametnega zaključka.

Bila je zelo ješča in odločna deklica, ki ji je po treh mesecih mleka bolj zadišala gosta hrana in s tem sem se morala sprijazniti. Z dojenjem sem mukoma vztrajala šest mesecev, potem pa sva zaključili. Sama sem na nek način to zelo težko sprejela, moja hčerka pa dojenja ni prav nič pogrešala.

Dojenčki so različni, dojenja so različna, ne obremenjujmo se s primerjanjem

Čeprav dandanes to velja skorajda za zločin, so nekateri dojenčki dejansko že pri 3–4 mesecih pripravljeni na blage sadne kašice in jim le-te prav nič ne škodijo. Nekateri dojenčki pa rabijo dolgo časa, tja daleč v drugo polletje prvega leta življenja, da sploh hočejo v usta spraviti žličko goste hrane.

Dojenčki in otroci so si med seboj popolnoma različni, kot smo si nenazadnje tudi odrasli, zato nas to ne bi smelo presenečati. Težava pa so normativi in standardi (recimo tabele rasti, tabele uvajanja goste hrane in podobno), ki imajo sicer same po sebi dober namen, a v končni fazi povzročijo mamicam veliko gorja in skrbi, ko njihov otrok odstopa od nekih norm, pa se ga vseeno primerja z njimi.

BREAST PUMP
Pavel Ilyukhin | Shutterstock

Dojenje v tretje: skoraj dve leti

Moj tretji dojenček, hčerkica, je na nek način zacelila vse moje rane prejšnjih dveh dojenj. Po porodu – carskem rezu – je dojenje brez problema čudovito steklo in enako se je nadaljevalo brez prekinitev. Dojila se je 21 mesecev, torej malo manj kot dve leti, pri čemer sem se sama odločila, da bo dojenja počasi dovolj, ona pa verjetno ne bi imela nič proti, tudi če bi podaljšali še za nekaj mesecev (ali mogoče celo let ;)).

Dojenje je zahtevna “panoga”

Dojenje mami in dojenčku prinese ogromno nežnosti, lepih občutkov in povezanosti. Lahko pa je tudi vir bolečine, skrbi, frustracije, slabe volje, slabe samopodobe ali celo vodi v depresijo, kadar ne steče tako, kot bi moralo. Slaba vest, nervoza in občutki krivde dodatno prispevajo k temu, da je dojenje še težje. Zato bi mamicam svetovala, naj se, če se le da, čim manj obremenjujejo (kar je bistveno lažje reči kot storiti).

Za dojenje se velja kar se da potruditi, saj ima ogromno prednosti za otroka in mamo. A vendarle ni konec sveta, če bo dojenček kdaj kakšen obrok pojedel tudi po steklenički ali če bo njegova prehrana adaptirano mleko. Seveda to ni idealno, a če naj mamica izbere med tem, da psihično zboli od neuspelega dojenja, ali tem, da otrok zadovoljno jé po flaški, potem zame dileme ni več.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.