Aleteia
Sob, 26. septembra |
Sveta Kozma in Damijan
Blogi

Molim, čeprav nimam svoje sobe

COMPUTER

Pressmaster | Shutterstock

Gregor Čušin | Sat Aug 03 2019

"Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo," je – nekoliko iztrgano iz konteksta – rekel Jezus (Mt 6,6)

Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trosobnem … kakorkoli, svoje sobe nisem imel in kadarkoli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom “moja soba”, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem.

Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In kljub temu da je kar precej prostora, do svoje sobe še nisem prišel. Molim pa še. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina.

Ne pogrešam, ne potrebujem več toliko

Še najbližje svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … kjer sem imel garderobo. Še to ne čisto zase, a sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe moji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo … Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več toliko … kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih.

Molim pa še … kot včasih.

“Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo,” (Jn 4,22) je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, ob vodnjaku. Stavek je, kljub temu da je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben.

Sploh za tiste, ki vsak dan odhajamo iz svojih vasi, preko zidov svojih cerkva, preko plotov svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa: na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnicah, telovadnicah … vsepovsod, torej … srečujemo s poganskimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo z zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru.

Mnogo je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil.

A znova in znova prihajam do spoznanja: “Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.”

Previdno, torej, v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: “Daj mi piti!” ima mnogo pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.

Članek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
blogmolitev
Top 10
Ločila
Jana Podjavoršek
Ločila sta se, potem pa je prišlo vprašanje: ...
GIACOMO MARIA ACETI,
Silvia Lucchetti
Ta otrok, ki je umrl 14 mesecev po rojstvu, š...
BLESSED MARTYRS OF NOWOGRODEK
Jarosław Kumor
11 redovnic se je prostovoljno podalo v smrt ...
Martin Golob
Martin Golob izdaja skrivnost slastnih pic, k...
PIO
Tereza Mohar
Strah je hujše zlo od zla samega. 12 misli pa...
CO CZYNI KOBIETĘ PIĘKNĄ
Tina Martinec Selan
Možje, to so stvari, ki jih vaša žena počne v...
Lojze Grčman
Primož Roglič od strahovitega padca v Planici...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.