Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Molim, čeprav nimam svoje sobe

COMPUTER
Pressmaster | Shutterstock
Deli

“Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo,” je – nekoliko iztrgano iz konteksta – rekel Jezus (Mt 6,6)

Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trosobnem … kakorkoli, svoje sobe nisem imel in kadarkoli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom “moja soba”, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem.

Preberite še: Preživljate težko obdobje? Pomaga lahko molitev tega psalma

Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In kljub temu da je kar precej prostora, do svoje sobe še nisem prišel. Molim pa še. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina.

Ne pogrešam, ne potrebujem več toliko

Še najbližje svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … kjer sem imel garderobo. Še to ne čisto zase, a sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe moji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo … Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več toliko … kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih.

Molim pa še … kot včasih.

“Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo,” (Jn 4,22) je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, ob vodnjaku. Stavek je, kljub temu da je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben.

Preberite še: 3 načini, kako lahko z otroki molimo večerno molitev

Sploh za tiste, ki vsak dan odhajamo iz svojih vasi, preko zidov svojih cerkva, preko plotov svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa: na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnicah, telovadnicah … vsepovsod, torej … srečujemo s poganskimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo z zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru.

Mnogo je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil.

A znova in znova prihajam do spoznanja: “Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.”

Previdno, torej, v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: “Daj mi piti!” ima mnogo pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.

 

Članek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Preberite še: Dan, ko “goduje” hiša. Ali veste, kje je eden najsvetejših krajev na zemlji?

Preberite še: Mame, bi rade imele lepši odnos s svojim sinom?

Preberite še: “Lebdeča” cerkev v severni Italiji

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Gregor Čušin
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več