Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

6 temeljev, ki pomagajo negovati najin zakon

MAŁŻEŃSTWO
Shutterstock
Deli

Srečno poročena že 13 let – tukaj je nekaj mojih nasvetov

Čeprav jih še ne štejeva 40, sva z možem par že 22 let, od tega bova letos praznovala 13. obletnico poroke. Kaj nama pomaga pri tem, da sva tako dolgo skupaj in da imava, vsaj po najinih merilih, izredno srečen zakon?

Enake vrednote in enaka vizija

Medtem ko nikakor ne trdim, da je dober odnos možen le, če sta oba zakonca verna ali enake veroizpovedi (navsezadnje lahko okrog sebe opazimo veliko takih, pri katerih ni tako, pa imajo zelo srečne zakone), pa je pri naju to vendarle zelo pomembno.

V luči vere sva že kot “high school sweethearts” (zaljubljenca v srednji šoli) videla najino skupno hojo kot odnos, ki bo peljal do poroke in družine. Imela sva enako vizijo, željo za to, kakšno življenje si želiva. Prav družina je za naju na prvem mestu.

Skupaj ali ne skupaj – to sploh ni vprašanje

Čeprav je že dolgo tega in sva bila še zelo mlada, se v zvezo nisva spustila napol, omahujoče, češ: “Če uspe, uspe, če ne, pač ne.” To se mi zdi še toliko bolj pomembno, ko par vstopa v zakon. Vidim veliko nekakšnega relativnega odnosa do zakona, ko si ljudje rečejo: “Dokler bo šlo, bo super, potem se bova pač razšla.”

Ostati skupaj ni vprašanje srečnih okoliščin, ampak preprosto odločitev. In čeprav se morda na prvi pogled (sploh v današnjem času) zdi omejujoča, je v resnici izredno osvobajajoča.

SZCZĘŚLIWE MAŁŻEŃSTWO
Shutterstock

Zvestoba ni opcija, ampak temeljni pogoj

O določenih stvareh se ne razpravlja in za naju je to v prvi vrsti brezpogojna zvestoba. Težko si predstavljam bolečino, ko mož ugotovi, da ga žena vara, ali obratno. Težko si predstavljam dvome, frustracije, prizadetost, da je oseba, ki si se ji zavezal, svojo obljubo prelomila.

Težko je zaupati, če nimaš “garancije”, da si ti nekomu edini in on edini tebi. Za naju z možem zvestoba ni vprašanje, ampak pogoj “sine qua non”. Ker tako razmišljava in ker sva se tako odločila, z morebitnimi skušnjavami sploh nimava težav.

Z leti se vedno bolje razumeva

Ko gledam mojega moža v luči tega, kaj vse se nama je že zgodilo in koliko lepih, pa tudi težkih trenutkov sva skupaj prestala, ga vedno bolj spoštujem in cenim. Spoštujem njegove odločitve, ki so vedno take, da dajejo prednost družini. Spoštujem človeka, kakršen je postal in kako dober oče je najinim otrokom.

Vedno bolj razumem in vedno manj obsojam tudi njegove napake in pomanjkljivosti. Pomembno pa se mi zdi tudi to, da si vzajemno dajeva svobodo – da imava različne hobije in zanimanja, da imava svoje prijatelje. Drug drugemu privoščiva, da se imava fino, tudi ko nisva skupaj.

Shutterstock

Tudi spori spadajo zraven

Da ne bo vse skupaj zvenelo le preveč kičasto in da ne bo pomote: seveda imava tudi midva kdaj težave, se spreva, kdaj si greva zelo na živce, kdaj zmagata utrujenost in razdražljivost. Nemogoče je, da bi se vedno v vsem strinjala!

A v končni fazi se zavedava, da sva tim in celota – odnos je namreč timsko delo, skupno prizadevanje in vsakodnevna odločitev. Tako človek, za katerega si se odločil, ker si verjel, da je “tisti pravi”, tudi vedno bolj postaja pravi zate.

Negujeva skupni čas

Ko sva sama, se imava najlepše, a zaradi družinskih in službenih obveznosti je čas, ki je rezerviran samo za naju, precej omejen. Kljub temu si ga vzameva. Če se pokaže priložnost, greva včasih med tednom skupaj na kosilo.

Občasno si privoščiva večerni zmenek, kar je bistveno lažje zdaj, ko otroci niso več tako majhni. Enkrat na leto sama skupaj nekam odpotujeva. Prav tako so večeri, potem ko sva cel dan posvetila službi in otrokom, rezervirani za naju, ko ob skodelici čaja ali ob kozarčku pijače pogledava kakšen dober film ali sva preprosto skupaj.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.