Na poti v Brago romarji spoznajo neobičajen križev pot. Največji okras sestavljata bujna narava in razkošna arhitektura. V gozdu skrito svetišče je nastajalo in raslo več kot 600 let ter je dober primer evropske tradicije “svetih gora”, katerih gradnjo je katoliška Cerkev po tridentinskem koncilu spodbujala kot odgovor na protestantsko reformo.
Preberite še:
“Lebdeča” cerkev v severni Italiji
Strma pot s kapelicami križevega pota
Osrednji del svetišča je “božja pot”, ki se prek velikega stopnišča postopoma vzpenja vse do vrha. Ob strmi poti se med drevesi vrstijo kapelice križevega pota, ob katerih stojijo poganski vodnjaki (Merkurjev, Saturnov …). Ti romarje opominjajo na lažnost poganske vere in resničnost Kristusovega sporočila. Posamezne postaje so upodobljene z velikimi glinenimi kipi, ki romarje vabijo k premišljevanju o Kristusovem trpljenju.
Preberite še:
Cerkev, ki si jo je ogledal Jean-Paul Sartre
Po več 100 stopnicah se pogled odpre na sijajno ploščad, na kateri si lahko romar za trenutek odpočije in občuduje veličastno 116 metrov visoko baročno stopnišče v popolnoma simetričnem cikcaku. Ob vznožju stopnišča se romar lahko zaobljubi, da bo stopnice prehodil vse do vrha in bo uslišan.
Stopnišče petih čutov
Stopnišče je sestavljeno iz 17 vmesnih ploščadi in po tem je tudi najbolj znano. Zaradi vodnjakov, ki simbolizirajo vid, sluh, vonj, okus in tip ter romarje spominjajo na zemeljske užitke, ga imenujejo Stopnišče petih čutov. Vsak vodnjak nosi napis s kipom, ki predstavlja enega od čutov. Prvi je sluh, ki nosi napis “Ki je pel ob zvokih citer in pel in slavil Gospoda”, voda pa kipu teče iz ušes.
Preberite še:
Cerkev, ki je ni uničil niti vihar prve svetovne vojne
V zgornjem delu stopnišča so še trije vodnjaki, ki upodabljajo tri Božje kreposti: vero, upanje in ljubezen. Na prvem je napis “Tri kreposti so … a največja izmed njih je ljubezen.” Po skoraj 600 stopnicah romar prispe do velike bazilike, ki jo je v neoklasičnem slogu po naročilu nadškofa Doma Gasparda de Bragance, ki je želel povečati obstoječo cerkev, ker je prejšnja postala premajhna, zgradil arhitekt Carlos Amarante.
Pred cerkvijo na “Mojzesovem dvorišču”, kjer je nekoč stal labirint, je danes vodnjak s pelikanom, simbolom Kristusove ljubezni.
Preberite še:
Kako se je bežigrajska cerkev “selila” po Ljubljani
Vendar se pot pri baziliki ne konča. Za cerkvijo se nahaja še več kapelic, vodnjakov in jam, ki ponazarjajo zgodbe iz Stare zaveze in zgodbe po Kristusovem trpljenju ter dopolnjujejo duhovno potovanje romarjev.
Najpogumnejšim so stopnice najboljša pot do tega simbolov polnega svetišča. Tisti, ki do svetišča ne morejo peš, pa se lahko povzpnejo z vzpenjačo. Začela je delovati že daljnega leta 1882 in je danes najstarejša delujoča vzpenjača na svetu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Tu uresničujem svoja osnovna življenjska vodila”
Preberite še:
Na pomoč, moji otroci se pretepajo
Preberite še:
6 temeljev, ki pomagajo negovati najin zakon
