Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Sprejela sem se v najtežjem trenutku svojega življenja”

RAKIETA KASIA
fot. archiwum prywatne
Deli

"Čutila sem, da je Bog poleg mene, trpi enako kot jaz, joka z menoj. Ne verjamem v Boga, ki bi mi poslal bolezen kot kazen za moje grehe, verjamem v Boga, ki ne sprejema trpljenja, ki je z menoj v vsem tem"

Pred dvema letoma je Poljakinja Katarzyna Linard, ki jo bližnji kličejo Kasia, manj kot štiri mesece po poroki zbolela za rakom. Za diagnozo ji je povedal mož. Sprva se ji je zdelo, da se je sesul svet, toda sčasoma je v temi našla svetlobo. Ko so prijatelji izvedeli za bolezen, niso mogli verjeti: “Kar poročila se je in tako kmalu zbolela.” A Kasia se ni počutila zapuščene od Boga, ravno nasprotno! Pripoveduje nam o svoji težki onkološki poti, kjer je spoznala dobre ljudi, in kakšno lekcijo ji je dal “slepi potnik”.

Kako se človek počuti, ko izve, da ima raka?
Težko je opisati. Prišlo je nenadoma. Kar je bilo na dosegu roke, je postalo nedosegljivo. Občutek imaš, da si v stroju, ki glasno brni in utaplja tvoje lastne misli. Takšna ogromna količina informacij pride do tebe in ti jih težko sprejemaš. Si tam, toda kot bi ne bil tam. Potrebovala sem veliko časa, preden sem dojela, potem pa sem se lahko s stanjem soočila s polno zavestjo.

Je bila prisotna jeza, bes, vprašanja, zakaj ravno vi?
Ne, res ne. Danes sem presenečena, ker si nisem zastavljala takšnih vprašanj. Občutila sem nekakšno olajšanje, da imam raka jaz, ne moj mož ali mama. Vedela sem, da “biti poleg” ni tako enostavno, kot se zdi.

Bolezni nisem dojemala kot kazen. Bog me je pripravil nanjo in na mojo pot postavil ljudi, ki so me podpirali.

Nedavno ste se poročili, načrtovali ste medene tedne – ali ste čutili, da vam je vse padlo na glavo?
Bilo mi je težko, vendar se nisem upirala. Ne vem, ne razumem. Bila sem živčna zaradi sebe, da bi morda lahko tako razmišljala, da bi zbolela zaradi nekakšnega vzorca. Mogoče bi mi bilo lažje, če bi kričala: “Zakaj se mi je to zgodilo?” Po drugi strani pa – kaj bi naredila? Nič ne bi spremenilo dejstva, da sem zbolela.

View this post on Instagram

Na początku bałam się Naszej relacji, nie byłam na nią gotowa. Czas Naszego poznania był delikatnie mówiąc nieodpowiedni. Ja byłam „świeżo” po rozstaniu, pełna sprzeczności, w wielkiej rozsypce. Próbowałam resztką sił „bronić” się przed TYM uczuciem. Jego spojrzenie leczyło moje rany, ramiona dawały schronienie przed gradem, który na mnie spadł w tamtym czasie. Nie wiem jak to się stało, ale przepadałam w Naszej Miłości bez pamięci. Każdego dnia dzięki Miłości uczyłam się kochać samą siebie. Wiecie, dlaczego wiem, że mi się to udało? Że pierwszy raz na prawdę pokochałam samą siebie? W momencie, w którym byłam łysa, nie miałam rzęs i brwi, patrząc w lustro pomimo łez i bólu uśmiechałam się do samej siebie. Uśmiechałam się do swojego wnętrza, które bez względu na wizualne aspekty jest piękne ❤️ Kochaj tak jak chcesz, nie patrz na innych, nie porównuj się. Dziel się miłością i bądź szczęśliwy. Nie od święta! Zawsze ❤️ • • • #valentines_day #valentinespecial #valentinedays #valentine2019 #couplephotoshoot #coupleshot #coupleinlove #stayfaithful #gratefulforlife #cancersupport #ontheboat #twobecomeone #baldhead #couplegram #couplesinlove #lovecouples

A post shared by Katrzyna Linard (@rakietakasia) on

Zapisali ste, da se na začetku niste želeli zdraviti. Zakaj?
Želela sem se izogniti zdravljenju. Edina stvar, ki mi je prišla na misel, je bila, da rečem, da se ne bom zdravila. Mislila sem, da se bo vse končalo veliko hitreje. Zame je bilo lažje reči “ne želim zdravljenja”, kot pa da se zberem v sebi, z vso močjo, in se borim. Toda bilo je zelo kratko, ker sem želela živeti, in če se ne bi zdravila, ne bi imela možnosti.

Kako pa je diagnozo sprejel vaš mož?
Sebastian je zelo občutljiv, čustven. Toda ko je izvedel za diagnozo, je v trenutku postal zanesljiv sopotnik, zdravnika pa je vprašal na desetine vprašanj. Bila sem polna občudovanja do njega, da je to lahko storil. Vsi njegovi strahovi so nenadoma nekako zbledeli, postal je močan, pri stvari, pripravljen na akcijo. On je moj junak, junak najine zakonske zveze. Naučil me je, da je bolezen faza, ki se bo nekoč končala.

Kako se soočate s procesom zdravljenja?
Na začetku sem se v svoji glavi srečevala s precej črnimi scenariji . Predstavljala sem si, da mi bodo po prvih “kapljicah življenja” – tako sem poimenovala kemoterapijo – vsi moji lasje kar naenkrat izpadli. A ni bilo tako tragično. Sebastian je bil moj temelj miru. Zdravnikom je postavljal konkretna vprašanja in izkazalo se je, da so bili strahovi, ki so bili v moji glavi, hujši od pravih bolečin. Pred boleznijo sem bila samostojna, potem pa sem se morala naučiti prositi za pomoč. Do tistega trenutka sem vedno raje pomagala kot prejemala pomoč. Pomagal mi je obisk psihologa.

Strah, da se bo bolezen vrnila, bo sčasoma morda lažji, a verjetno ga ni mogoče popolnoma izbrisati iz spomina.

Mož vam je obril glavo – ste se kdaj bali, da boste zaradi izgube las kaj manj ženstveni in bo na vas gledal drugače?
Seveda, bilo me je strah, vendar mi Sebastian nikoli ni dal tega občutka. Ko mi je obril glavo, sem bila plešasta, poljubil me je nanjo. Ne bi dopustil, da bi se zaradi tega slabo počutila. Vedno je imel očarljive, ljubeče besede za moje vizualne spremembe. Takšnih trenutkov je bilo veliko. Ves čas mi je govoril, da sem mu všeč. Fizične spremembe se niso prenesle na to, kar imam v sebi, in to je najpomembnejše.

Kako pa se je med boleznijo spremenil vaš pogled na lastno telo?
Pred boleznijo sem želela izgubiti “odvečne” kilograme. In ko sem po kemoterapiji tehtala približno 12 kilogramov manj, sem se trkala po čelu. Resno? To niso bile sanje.

S svojo boleznijo sem prejela občutek ženstvenosti in samosprejemanja. Pred tem sem imela različne komplekse o tem, da bi lahko shujšala. Potem je prišla bolezen, izpadli so lasje. Sprejela sem se. Prijateljica me je naučila, kako si barvati obrvi. Pogledala sem se v ogledalo in si mislila: “Uau, izgledam super!”.

Sprejela sem se v najtežjem trenutku svojega življenja. Danes bi se lahko na primer pritoževala, da imam nekaj kilogramov preveč, a tega ne počnem. Je to tako pomembno? Ne gledam se več v ogledalo in ne razmišljam o tem, kako grda sem.

Paradoks je v tem, da najtežja lekcija v življenju daje toliko pozitivnega.

Kako je bolezen vplivala na vašo vero? Ali ste se v tem času še bolj povezali z Bogom?
Verjamem, da je Bog takrat, ko sem ležala in prejemala kemoterapijo, jokal v strahu in bolečini, sedel je z mano. Bil je zelo blizu.

Vaše dojemanje bolezni se sliši tako optimistično, pa vendar gre za raka …
Seveda sem imela tudi težka obdobja. Po ves dan sem jokala. Nisem se mogla dotakniti same sebe. Možu sem v teh najtežjih trenutkih rekla, da bo našel katero drugo, zdravo, in da bi bil srečnejši, če me ne bi gledal take. A on je hitro utišal to temo.

Pridobila sem veliko dragocenih odnosov, izgubila pa sem tudi veliko prijateljstev. Ni bilo samo lepo. Ljudje ne vedo, kako se obnašati v prisotnosti bolne osebe. A če bi se osredotočila na pogovor o tem, bi se izgubilo vse dobro. Vsi se osredotočajo na to, kar je slabo, kakšno škodo je storil rak. Spraševala sem se, zakaj nihče ne govori o tem, kar je z boleznijo pridobil.

View this post on Instagram

Jestem Kobietą RAKietą i czuję się nią na każdej płaszczyźnie. Wszystko za sprawą gościa, który namieszał bardzo w moim życiu – nazywał się Chłoniak Hodgkina. Dużo mi zabrał, lecz jeszcze więcej dał. Chociaż zawsze byłam chętna do pomocy, po nowotworze wiedziałam, że pragnę być bliżej osób, które mierzą się z chorobą onkologiczną. Wynika to po części z tego, że doskonale wiem jak w tych momentach jest trudno. Znam ogrom historii pacjentów i wiem, że nie wszyscy mieli obok siebie osoby, które im pomagały. Często zostawali w tym wszystkim sami. Mam w sobie olbrzymi bunt i nie godzę się na to. Dlatego dwa lata temu powstała RAKieta, dlatego organizuje dla pacjentów onkologicznych warsztaty, dlatego napisałam eBooka. Wszystko po to by przynieść ulgę i zrozumienie, by chociaż jeden zdrowy człowiek zmienił swoje spojrzenie na chorego, by przypominać Wam jak ważna jest profilaktyka. Moją supermocą jest pomaganie, niesienie nadziei i próba „odczarowania” trudnej onkologicznie rzeczystosci. Jaka Ty posiadasz supermoc? Dodając na Instagram zdjęcie z opisem swojej supermocy @elfapharm przekaże 5 złotych na rzecz podopiecznych @fundacjaraknroll Nie zapomnijcie dodać hasztagi #kobiecyelement #mojasupermoc • • • #pocztówkazpolski #polskawobiektywie #przyroda #powsin #pieknemazowsze #naszapolska #wsparcie #pomagamy #badamsieregularnie #pomozeszbomozesz #rakandroll #instawild #girlwithglasses

A post shared by Katrzyna Linard (@rakietakasia) on

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Ali je morda lekcija vaše bolezni tudi to, da ste bolj prisotni v vsakem trenutku?
Mislim, da gre za zelo pomembno lekcijo, najbolj dragoceno pa je ceniti drugo osebo. Biti z nekom, ki se zaveda, kako blizu nam je. Vsak dan končam tako, da se zahvalim možu, ker je z mano, in Bogu, da sem lahko občutila Njegovo prisotnost.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.