Pred dvema letoma je Poljakinja Katarzyna Linard, ki jo bližnji kličejo Kasia, manj kot štiri mesece po poroki zbolela za rakom. Za diagnozo ji je povedal mož. Sprva se ji je zdelo, da se je sesul svet, toda sčasoma je v temi našla svetlobo. Ko so prijatelji izvedeli za bolezen, niso mogli verjeti: “Kar poročila se je in tako kmalu zbolela.” A Kasia se ni počutila zapuščene od Boga, ravno nasprotno! Pripoveduje nam o svoji težki onkološki poti, kjer je spoznala dobre ljudi, in kakšno lekcijo ji je dal “slepi potnik”.
Preberite še:
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem nikoli prej”
Kako se človek počuti, ko izve, da ima raka?
Težko je opisati. Prišlo je nenadoma. Kar je bilo na dosegu roke, je postalo nedosegljivo. Občutek imaš, da si v stroju, ki glasno brni in utaplja tvoje lastne misli. Takšna ogromna količina informacij pride do tebe in ti jih težko sprejemaš. Si tam, toda kot bi ne bil tam. Potrebovala sem veliko časa, preden sem dojela, potem pa sem se lahko s stanjem soočila s polno zavestjo.
Je bila prisotna jeza, bes, vprašanja, zakaj ravno vi?
Ne, res ne. Danes sem presenečena, ker si nisem zastavljala takšnih vprašanj. Občutila sem nekakšno olajšanje, da imam raka jaz, ne moj mož ali mama. Vedela sem, da “biti poleg” ni tako enostavno, kot se zdi.
Bolezni nisem dojemala kot kazen. Bog me je pripravil nanjo in na mojo pot postavil ljudi, ki so me podpirali.
Preberite še:
Diagnoza rak te spremeni: Nihče ne bo pazil na moje zdravje, če ne bom sama. Delo počaka
Nedavno ste se poročili, načrtovali ste medene tedne – ali ste čutili, da vam je vse padlo na glavo?
Bilo mi je težko, vendar se nisem upirala. Ne vem, ne razumem. Bila sem živčna zaradi sebe, da bi morda lahko tako razmišljala, da bi zbolela zaradi nekakšnega vzorca. Mogoče bi mi bilo lažje, če bi kričala: “Zakaj se mi je to zgodilo?” Po drugi strani pa – kaj bi naredila? Nič ne bi spremenilo dejstva, da sem zbolela.
Zapisali ste, da se na začetku niste želeli zdraviti. Zakaj?
Želela sem se izogniti zdravljenju. Edina stvar, ki mi je prišla na misel, je bila, da rečem, da se ne bom zdravila. Mislila sem, da se bo vse končalo veliko hitreje. Zame je bilo lažje reči “ne želim zdravljenja”, kot pa da se zberem v sebi, z vso močjo, in se borim. Toda bilo je zelo kratko, ker sem želela živeti, in če se ne bi zdravila, ne bi imela možnosti.
Kako pa je diagnozo sprejel vaš mož?
Sebastian je zelo občutljiv, čustven. Toda ko je izvedel za diagnozo, je v trenutku postal zanesljiv sopotnik, zdravnika pa je vprašal na desetine vprašanj. Bila sem polna občudovanja do njega, da je to lahko storil. Vsi njegovi strahovi so nenadoma nekako zbledeli, postal je močan, pri stvari, pripravljen na akcijo. On je moj junak, junak najine zakonske zveze. Naučil me je, da je bolezen faza, ki se bo nekoč končala.
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Kako se soočate s procesom zdravljenja?
Na začetku sem se v svoji glavi srečevala s precej črnimi scenariji . Predstavljala sem si, da mi bodo po prvih “kapljicah življenja” – tako sem poimenovala kemoterapijo – vsi moji lasje kar naenkrat izpadli. A ni bilo tako tragično. Sebastian je bil moj temelj miru. Zdravnikom je postavljal konkretna vprašanja in izkazalo se je, da so bili strahovi, ki so bili v moji glavi, hujši od pravih bolečin. Pred boleznijo sem bila samostojna, potem pa sem se morala naučiti prositi za pomoč. Do tistega trenutka sem vedno raje pomagala kot prejemala pomoč. Pomagal mi je obisk psihologa.
Strah, da se bo bolezen vrnila, bo sčasoma morda lažji, a verjetno ga ni mogoče popolnoma izbrisati iz spomina.
Mož vam je obril glavo – ste se kdaj bali, da boste zaradi izgube las kaj manj ženstveni in bo na vas gledal drugače?
Seveda, bilo me je strah, vendar mi Sebastian nikoli ni dal tega občutka. Ko mi je obril glavo, sem bila plešasta, poljubil me je nanjo. Ne bi dopustil, da bi se zaradi tega slabo počutila. Vedno je imel očarljive, ljubeče besede za moje vizualne spremembe. Takšnih trenutkov je bilo veliko. Ves čas mi je govoril, da sem mu všeč. Fizične spremembe se niso prenesle na to, kar imam v sebi, in to je najpomembnejše.
Kako pa se je med boleznijo spremenil vaš pogled na lastno telo?
Pred boleznijo sem želela izgubiti “odvečne” kilograme. In ko sem po kemoterapiji tehtala približno 12 kilogramov manj, sem se trkala po čelu. Resno? To niso bile sanje.
S svojo boleznijo sem prejela občutek ženstvenosti in samosprejemanja. Pred tem sem imela različne komplekse o tem, da bi lahko shujšala. Potem je prišla bolezen, izpadli so lasje. Sprejela sem se. Prijateljica me je naučila, kako si barvati obrvi. Pogledala sem se v ogledalo in si mislila: “Uau, izgledam super!”.
Sprejela sem se v najtežjem trenutku svojega življenja. Danes bi se lahko na primer pritoževala, da imam nekaj kilogramov preveč, a tega ne počnem. Je to tako pomembno? Ne gledam se več v ogledalo in ne razmišljam o tem, kako grda sem.
Paradoks je v tem, da najtežja lekcija v življenju daje toliko pozitivnega.
Kako je bolezen vplivala na vašo vero? Ali ste se v tem času še bolj povezali z Bogom?
Verjamem, da je Bog takrat, ko sem ležala in prejemala kemoterapijo, jokal v strahu in bolečini, sedel je z mano. Bil je zelo blizu.
Preberite še:
Ko v življenje uspešnega športnika ostro zareže bolezen
Vaše dojemanje bolezni se sliši tako optimistično, pa vendar gre za raka …
Seveda sem imela tudi težka obdobja. Po ves dan sem jokala. Nisem se mogla dotakniti same sebe. Možu sem v teh najtežjih trenutkih rekla, da bo našel katero drugo, zdravo, in da bi bil srečnejši, če me ne bi gledal take. A on je hitro utišal to temo.
Pridobila sem veliko dragocenih odnosov, izgubila pa sem tudi veliko prijateljstev. Ni bilo samo lepo. Ljudje ne vedo, kako se obnašati v prisotnosti bolne osebe. A če bi se osredotočila na pogovor o tem, bi se izgubilo vse dobro. Vsi se osredotočajo na to, kar je slabo, kakšno škodo je storil rak. Spraševala sem se, zakaj nihče ne govori o tem, kar je z boleznijo pridobil.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Ali je morda lekcija vaše bolezni tudi to, da ste bolj prisotni v vsakem trenutku?
Mislim, da gre za zelo pomembno lekcijo, najbolj dragoceno pa je ceniti drugo osebo. Biti z nekom, ki se zaveda, kako blizu nam je. Vsak dan končam tako, da se zahvalim možu, ker je z mano, in Bogu, da sem lahko občutila Njegovo prisotnost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
Osupljivo svetišče na Portugalskem, ki se skriva v gozdu
Preberite še:
Jeza, ki vas lahko zaščiti pred bolečino
Preberite še:
“Tu uresničujem svoja osnovna življenjska vodila”
