Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

5 velikih odkritij katoliških znanstvenikov

GEORGES LEMAITRE
Deli

"Kako bi lahko Cerkev ne bila zainteresirana za najbolj plemenitega od človeških poklicev – raziskovanje resnice?" (Georges Lemaître)

Ta odkritja so dokaz, da znanost ne nasprotuje veri, ampak je priložnost za podrobno preučevanje Božjih stvaritev.

Teorija o Velikem poku

Ironično je, da je za mnoge najbolj sprejeto znanstveno razlago, kako je nastal svet, zasnoval belgijski duhovnik Georges Lemaître. Bil je prvi, ki je govoril o teoriji primitivnega atoma, ki se nenehno širi, torej o ideji, ki je v nasprotju s statičnim modelom Alberta Einsteina.

Morda je bila prav zaradi njegovega duhovniškega poklica (zaradi poklica je bil videti kot oseba, ki je bolj zavezana verskim kot znanstvenim temeljem, čeprav je vedno jasno dejal, da morata vera in znanost ostati ločeni; potem pa so mnogi znanstveniki, tudi sam Einstein, prepoznali njegovo inteligenco) ta teorija bila pripisana drugi osebi, Edwinu Hubblu, ki je do istega zaključka prišel nekaj let pozneje.

Govori se celo o tem, da je znamenito Hubblovo konstanto dve leti prej odkril Lamaître, le da je nikoli ni objavil v kakšni priznani mednarodni reviji. Zato je lani Mednarodna astronomska zveza glasovala za priporočilo, da se Hubblov zakon preimenuje v Hubble-Lemaîtrov zakon, in sicer v priznanje prispevka belgijskega duhovnika in astronoma.

Inzulin za diabetike

Sveti Giuseppe Moscati (kanoniziral ga je papež Janez Pavel II. leta 1987) je bil zdravnik, univerzitetni profesor in raziskovalec, ki je svoje življenje posvetil fizičnemu in duhovnemu zdravju svojih pacientov. Čeprav so mu ponudili več visoko plačanih delovnih mest, je vedno videl svojo nalogo v pomoči najrevnejšim. Leta 1914 mu je zaradi sladkorne bolezni umrla mati, zato je pozneje iskal načine, kako bi drugim bolnikom s sladkorno boleznijo pomagal do drugačnega izida. Postal je eden prvih neapeljskih zdravnikov, ki je sladkorno bolezen poskušal pozdraviti z inzulinom.

DOKTOR JÓZEF GIUSEPPE MOSCATI
Inviaggio/Wikipedia | CC BY-SA 3.0

Meritve potresov

Ste že slišali za Mercallijevo lestvico? Ta svoje ime dolguje italijanskemu fiziku in duhovniku Giuseppeju Mercalliju, ki je zasnoval deset stopenjsko lestvico (pozneje jo je italijanski fizik Adolfo Cancani povišal v dvanajst stopenjsko), da je lahko ocenil intenzivnost potresov skozi učinke in škodo, ki jo potresi povzročajo na različnih strukturah; torej ne po obsegu potresa, temveč po empiričnih posledicah potresa, tako pri ljudeh kot na objektih.

Že od malih nog se je zapisal naravoslovnim vedam (kariero je nadaljeval na univerzi in jo dopolnil s študijem geologije in mineralogije) in se pozneje kot profesor na neapeljski univerzi posvetil preučevanju vulkana Vezuv in potresni dejavnosti na tem območju, kar je postalo začetek vseh njegovih analiz.

Notranje uho

René Laënnec je bil francoski katoliški zdravnik, ki je v začetku 19. stoletja izumil stetoskop (pripomoček za poslušanje notranjih zvokov človeškega telesa). Tako on kot njegovi sodelavci so imeli namreč neprijeten občutek, ko so morali ob pomanjkanju pravih medicinskih instrumentov prisloniti uho na prsi svojih pacientov (zlasti žensk). Potrebovali pa so tudi instrument, ki bi jim omogočal zaznavanje hrupa pri bolnikih s prekomerno telesno težo.

Zato je Rene zasnoval valj, dolg približno 30 centimetrov, zraven pa je še natančno zapisal njegovo pravilno uporabo za diagnosticiranje nekaterih bolezni, kot so emfizem (kronična pljučna bolezen), tuberkuloza in pljučnica. Čez desetletja se je naprava vedno bolj razvijala, vendar po istem načelu, ki ga je razvil francoski zdravnik.

Oče genetike

Tako pravijo Gregorju Mendelu, avguštinskemu menihu, ki je na vrtu svojega samostana oblikoval vrsto zakonov genetskega dedovanja. Te je odkril tako, da je križal različne sorte graha. Svoja odkritja je objavil leta 1886, sedem let po tem, ko je Darwin svoja odkritja zapisal v knjigi O nastanku vrst. Čeprav je Darwin vedel, da se lahko nekatere genetske značilnosti prenašajo iz generacije v generacijo, je bil Mendel tisti, ki je odkril, kar je pozneje postalo znano kot dominantni in recesivni geni (poimenoval jih je “enote” ali “dedni dejavniki”). To mu je uspelo, še preden je bil odkrit DNK. 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.