Nimam pojma o ekonomiji. Vem pa, da je “evangeljska ekonomija” za ta svet nekoliko nora, ker je povsem nasprotna tisti, ki smo je vajeni. Zlato pravilo zahodne ekonomije pravi, naj se premoženje širi in veča, kolikor je mogoče in kolikor hitro je mogoče. Po tej logiki je zato bogataševo razmišljanje v priliki (Lk 12,13-21) seveda popolnoma na mestu. Kdor želi imeti več, mora imeti več prostora za svoje pridelke.
Preberite še:
Kako se lahko povsod počutimo kot doma?
Nikoli dovolj
Problem te ekonomije je, da ima večanje bogastva svoje meje in da se hitrost pridobivanja (gospodarska rast) sčasoma upočasni, človekova požrešnost pa tega ne more sprejeti. Takšni smo, ko gre za denar, nikdar nimamo dovolj. V takem položaju je edina možnost, da bo premoženje še vedno raslo, ta, da začne človek izkoriščati svoje tekmece, goljufati in krasti in zatirati. In tu naletimo na težavo.
Problem bogastva
Problem bogastva je tako v tem, kaj to naredi iz človeka: razčloveči ga, njegov gospodar postane. Ker ga imamo vedno premalo, tudi če ga imamo še vedno preveč. To je neumnost, ki jo Bog očita evangeljskemu bogatašu, ki mu je polje dobro obrodilo, tako zelo dobro, da ima naenkrat preveč pridelkov.
Preberite še:
Moto sedanjosti: izkoristiti življenje
Nespameten je najprej zato, ker je pozabil, da uspešnost pridelka res nekoliko temelji tudi na znanju, v veliko večji meri pa je stvar sreče. Ali daru, če rečemo drugače. Nekomu je dano to, da ima več kot drugi – kakor je nekomu dano to, da ima manj kot drugi. In da je tako z razlogom. Njegova druga neumnost pa je, da je pozabil, kaj je zanj dovolj in kaj preveč. To je neumnost nebrzdane ekonomije: izgubimo pravo mero, in to za vsako področje življenja.
Preberite še:
Le kaj Bog počne v prostem času
Dovolj ali preveč?
“Evangeljska ekonomija” je človeku prijazna. Ne gre za to, da živeti po evangeliju pomeni postati revež in berač. Gre pa za to, da smo v vsakem trenutku sposobni postaviti mejo, kdaj imamo zase “dovolj”, ko so naše “kašče” polne. Ne premalo, ampak “dovolj” za svoje življenje. To pomeni postati gospodar in ne suženj svojega premoženja.
Druga točka te ekonomije pa je, da tisto, česar imamo preveč, tisto, kar ostane “zunaj kašč”, porabimo za drugačen dobiček, nekoliko bolj s pogledom na večnostno perspektivo. Da tisto “preveč” podarimo. To pomeni postati “bogat pred Bogom” (Lk 12,21), torej postati bližnji ljudem, ki imajo premalo.
Preberite še:
Smo strahopetni ali zaupamo Bogu?
Ker imamo “preveč” z razlogom: da bi pomagali tistim, ki imajo premalo. Tako se namreč ljudje učimo ljubezni. Nekdo ima nečesa preveč, da bi imel s čim izkazovati dobroto. In nekdo ima nečesa premalo, da bi imel zaradi česa izkazovati hvaležnost.
To je torej sporočilo evangeljske ekonomije: da s kopičenjem premoženja nekaj izgubljamo in da s podarjanjem nekaj pridobivamo. Ker ga na koncu ne bomo imeli nič več, imeli pa bomo to, kar bomo zaradi njega postali.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 31.
Preberite še:
“Ženska postane lepa takrat, ko se zave, da je ljubljena”
Preberite še:
Cerkev na Luni? Oglejte si skoraj pozabljene načrte zanjo!
Preberite še:
7 duhovnih napotkov, ki jih lahko prejmemo od svojih otrok
