Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Ko se želite spočiti, je tole zagotovo boljše od ekrana

HAPPY WOMAN
Shutterstock
Deli

Obstajajo posebni kraji in ljudje, ob katerih se duša obnovi od utrujenosti …

Ko se v določenih trenutkih življenja soočimo z dejstvom, da smo kronično utrujeni, ne vemo, kako bi se spočili. Utrujenost se je ob večjem naporu nalagala dlje časa, zato čutimo, da nam primanjkuje moči in ne zmoremo umiriti duše.

V upanju, da si bomo nabrali novih moči, si čas krajšamo z gledanjem filmov ali oddaj ter brskanjem po družabnih omrežjih. A tudi potem smo še vedno utrujeni od sveta. Ne vemo, kako bi najbolje izkoristili počitnice, prosti čas. Ne znamo biti s svojimi domačimi, zato postanemo napeti. Prav tako se ne znamo spočiti v vsakdanu, ko imamo vsak dan na urniku določene obveznosti. Ne znamo izkoristiti tistih trenutkov, ko od nas nihče ničesar ne zahteva.

Preberite še: Ne le telo, utrudi se tudi duša. Kako si pomagati?

Posledica predanosti in služenja

Utrujenost je del življenja. “Podarjena nam je” kot posledica predanosti, služenja, življenja, ki ljubi in se daje. A sčasoma se moramo naučiti tudi umetnosti počivanja.

Sveto pismo nam v Prvi Mojzesovi knjigi govori o popotnikih, ki potrebujejo počitek in jih sprejme Abraham.

Preberite še: Ste pod stresom? Poskusite susegad

Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je stekel naproti od vhoda v šotor in se jim priklonil do tal. Rekel je: “Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej.”
(1 Mz18,1–5)

Bog se ustavi pri Abrahamu in njegovi družini, da bi se spočil. Približa se mu v teh treh popotnikih. Abraham jih sprejme in v njih vidi božji blagoslov.

Pomislimo tudi na Betanijo, na hišo Lazarja, Marte in Marije. Jezus se je tam pogosto ustavljal zvečer, da je počival po napornem dnevu. Tudi mi moramo najti kraje in ljudi, ob katerih bomo počivali. Spočiti se moramo v Bogu našega življenja.

Preberite še: Razočarani nad poletjem? Še vedno obstaja rešitev

Klic duše

Neka pesem pravi: Kje si, preljuba moja? Kje prebiva mir? Kje se moja krhkost lahko umiri? Kje sem lahko resnično jaz? Kje lahko znova sanjam? Dovoli mi najti počitek v tvoji samoti.”

To je klic naše duše, ki išče počitek v Bogu, v Marijinem srcu. Spočiti se moramo v Bogu, ki nas ljubi take, kot smo, z vsemi našimi šibkostmi in pomanjkljivostmi.

V tvoje roke izročam svojo prihodnost, ne pripada mi več in me ne skrbi. Ker je odvisna od tebe, sem pomirjen. Vse, kar ti dopuščaš, je najbolje. Prepuščam se ti, počivam in zaupam vate. V tvoje roke izročam pretekle, sedanje in prihodnje dni, majhno in veliko, to, česar je malo in česar je veliko, vse začasno in vse večno, svoje delo, materialne dobrine, starše, brate in sestre, babico in vso družino, prijatelje, duhovnega spremljevalca, svoje zdravje in odrešenje. Trdno zaupam, da me boš ob koncu mojih dni sprejel v svoje očetovske roke in to mi daje mir.

Preberite še: “Kdor ne sanja, zboli – telesno ali duševno”

Sveti kraji

Resnično se lahko spočijemo samo takrat, kadar se izročimo Njemu in izpustimo željo po stalnem nadzoru, po tem da bi odrešili svet z lastnimi rokami. Kadar se osvobodimo svojih tesnob in vseh moram, ki jih ne uspemo izpolniti. Kadar odložimo svoj rokovnik in sproščeno gledamo na dan, ki se začenja. Takrat smo svobodni.

Naša duša se razširi v teh svetih krajih, kjer izkusimo, da nas podpira srce, ki je veliko večje od našega. Srce Očeta, srce Matere, ki nam omogoči, da se okrepimo in napolnimo z novimi močmi. Ob njih nam ni treba misliti ali delati nič posebnega. Lahko smo tiho. Ob njih smo svobodni. Ne mudi se nam in ničesar ne zahtevajo. Ni se nam treba dokazati.

V nekaterih krajih se srce umiri. Ni treba delati, ni treba prositi. Tako se je Jezus počutil ob Marti in Mariji in tako so se počutili trije popotniki pri Abrahamu, ker jim je odprl vrata svojega življenja.

Preberite še: Je v redu, če med počitnicami ne delamo čisto nič?

Spočiti za druge

Na počitnicah moramo biti z ljudmi, ki so naš dom. Pri njih se lahko ustavimo, ne da bi delali kaj posebnega. So naš počitek. Kdo so ti ljudje?

Želimo biti tudi spočiti za druge. Za popotnike, ki pridejo v našo hišo ob koncu dneva in iščejo besedo tolažbe. Ničesar jih ne prosimo. Ne zahtevamo, da se spremenijo ali da storijo kaj posebnega za nas. Ne polagamo računov. Ne zahtevamo, da nam strežejo. Preprosto jim želimo umivati utrujene noge in nahraniti njihovo izčrpano telo. Omogočiti, da vse njihove skrbi in strahovi odpadejo. Želimo biti nekdo, ki drugim ponudi počitek.

Sveti Janez od Križa je dejal: “Duša, ki hodi v ljubezni, ne utruja in se ne utrudi.” Tako želim živeti. Ko živim iz ljubezni se ne utrudim in tudi ne utrujam drugih. Duša se razširi. Boga prosim za dar sprejemanja.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.

Preberite še: “Neverjetno je videti, koliko veselja in življenja ljudje pokažejo ob glasbi”

Preberite še: 5 stvari, za katere morate glede njihovih otrok vprašati starše

Preberite še: Praznik Marijinega vnebovzetja. Kam ste romali?

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.