Priznam, v preteklosti sem vpila na otroke. Veliko.
Včasih sem vpila iz jeze, ker sem morala vedno znova in znova ponavljati ista navodila. Govorila sem tako glasno, da sem sama pri sebi ugotovila, da dobesedno kričim na otroke. Nisem bila ponosna na to, ampak zdelo se mi je, da je bilo upravičeno – kaj pa bi nenazadnje lahko naredila drugega, da bi me začeli poslušati?
Preberite še:
Mislila sem, da se mi bo ob avtističnem sinu zmešalo …
Spet drugič je bilo vpitje odraz mojega viharnega čustvenega stanja. Ker sem bila vznemirjena zaradi stvari, ki sploh niso bile povezane z otroki, sem na njihove preproste prošnje odgovorila jezno in sovražno. Otroke je to prestrašilo, pogosto so začeli jokati – če sem iskrena, sem se tudi sama ustrašila sebe. Takoj zatem sem, zgrožena nad svojim otročjim izbruhom in pretresena, da sem otroke do solz prestrašila, svoje vedenje obžalovala. Nato sem se otrokom opravičevala, sama pri sebi pa sklenila, da ne bom nikoli več storila česa takega. Seveda sem čez nekaj tednov svojo obljubo prelomila …
Preberite še:
Kako vedeti, kdaj je vaša jeza zdrava, in kaj storiti, ko to ni
Soočenje z resnico je prvi korak
Šele ko sem začela obiskovati terapijo, sem spoznala, da čustvena zloraba odraslim in otrokom povzroča resnično in precejšnjo škodo – in takrat sem nehala vpiti na otroke. Soočenje z resnico o svojih “otročjih izbruhih” je bilo ena od najtežjih stvari, ki sem jo kadarkoli naredila v življenju. V resnici ni šlo za otročje izbruhe – otroci so vzkipljivi in imajo čustvene izbruhe, ker ne vedo, kako se spopasti z intenzivnimi čustvi, saj prefrontalni korteks še ni toliko razvit, da bi nadzoroval amigdalo, center v možganih, ki je odgovoren za čustvene odzive.
Jaz pa sem odrasla oseba. Moj prefrontalni korteks je že povsem razvit, kar sicer ne pomeni nujno, da sem vedela, kako nadzorovati svoja močna čustva (ne, nisem vedela!). Namesto tega pa sem se (zavestno ali podzavestno) odločila, da se bom znesla nad svojimi nemočnimi, ranljivimi otroki.
Preberite še:
Zakaj je dobro razumeti svojo jezo
Morala sem se umakniti
Rada imam svoje otroke. Nikoli jim nisem želela povzročiti čustvene bolečine – pa sem to vseeno delala. To je bila čustvena zloraba, ne glede na moj namen ali zavedanje. Tisti dan, ko sem se s tem sprijaznila, je bil dan, ko sem nehala vpiti na otroke.
Ni bilo lahko, najti sem morala nove načine za izražanje čustev. Kot glavna oblika čustvene regulacije je bila zame nujno potrebna dnevna vaja, prav tako pa tudi nadaljevanje terapije in iskanje novih tehnik za obvladovanje stresa. V tistih prvih letih sem morala sama s sabo ravnati dobesedno kot z otrokom.
Ko sem bila razburjena, sem se morala umakniti. Poskrbeti sem morala, da so bili otroci na varnem – prižgala sem jim televizijo, potem pa sem se zaprla v svojo sobo, dokler se nisem obvladala. Včasih sem potrebovala 10 minut, včasih pa tudi 30 (in ne skrbite, s seboj sem imela elektronsko varuško – tako sem se prepričala, da je z otroki vse v redu). Nisem pa si dovolila stopiti pred njih, ne da bi se prej umirila in se imela v oblasti.
Sčasoma mi je šlo pri tem bolje in hitreje in danes se le še redko umaknem. Toda to možnost imam vedno na razpolago, če bi stvari postale neobvladljive – znašanje nad otroki pač ni sprejemljivo.
Preberite še:
Ste se že zjutraj znesli nad otrokom? Kako to popraviti?
Umirjen glas in očesni stik sta močnejša od vpitja
Ker sem bila tako vznemirjena in prizadeta zaradi svojega ravnanja, sem prenehala z vsemi oblikami vpitja, ne le s čustvenimi izbruhi. Nisem si več dovolila povzdigniti svojega glasu, kp sem bila jezna, temveč sem raje poiskala nove načine, da sem pritegnila pozornost svojih otrok.
Takrat sem ugotovila nekaj izjemnega: moji otroci me niso slišali. Navadili so se me ignorirati, vse dokler nisem povzdignila glasu. Resnično me niso slišali. To sem ugotovila, ko sem z vpitja prešla na to, da sem se spustila na njihovo višino in z njimi vzpostavila očesni stik, ko sem želela, da bi se obuli ali pospravili svoje igrače.
Takrat me niso ignorirali ali se upirali. So preprosto … ubogali.
Preberite še:
Kako nehati vpiti na svoje otroke
Seveda je bilo sprva skoraj pravljično – predvsem zato, ker je bila sprememba tako drastična. Od takrat sem imela obdobja, ko sem postala glasna, če sem bila nejevoljna. Navadno pa dokaj hitro prepoznam napačen način komunikacije in ga spremenim.
Ne trdim, da vsakdo, ki kriči na svoje otroke, te čustveno zlorablja. To ni res, tudi ko sem jaz kričala, ni bilo vedno res. Bilo pa je res včasih.
Ljubezen je potrpežljiva …
S tem, ko sem se naučila ravnati s svojimi čustvi, je prišla še ena nepričakovana korist: spoznala sem strategije, s katerimi lahko pomagam svojim otrokom, kako naj ravnajo s svojimi čustvi. Moj šestletnik včasih, ko je razburjen, še vedno pride do mene in me prosi, naj mu pomagam, da se bo umiril. Mirno sediva in nekajkrat globoko vdihneva, medtem ko se gledava, dokler se ne pomiri. Potem me objame in se steče spet igrat.
Če morda vpijete na otroke, potem se morate vprašati, zakaj to delate. Je to zaradi tega, ker vas ne poslušajo? Če je tako, potem poiščite drugo strategijo, da bi pritegnili njihovo pozornost. Je to zaradi vašega lastnega viharnega čustvenega stanja? Če je tako, potem najdite način, kako obvladati svoja čustva, preden se začnete pogovarjati z otrokom. Za to bo potreben napor, toda vaši otroci bodo imeli starše, ki bodo resnični odsev Kristusove potrpežljive, ljubeznive in brezpogojne ljubezni do vseh nas.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Bi morali dajati žepnino svojim otrokom?
Preberite še:
5 katoliških znamenitosti, ki si jih lahko ogledate na Siciliji
Preberite še:
Jakov Fak se je razveselil rojstva drugorojenke
