Nekoč sem z najstniki izvedel poskus. Tik preden so zjutraj navalili na priljubljeni čokoladni namaz, sem jim pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha.
Seveda zato niso videli zanke. S podpisom so se namreč odpovedali kosilu. In ostali osuplih obrazov, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Če sem prej še mislil, da smo še sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri trebuhu.
Preberite še:
Le zakaj bi Boga zanimale naše “težavice”, ko pa nam sploh ni nič hudega?
Suženj nima vrednot
Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v suženjstvu. Ko so jim nalagali težka opravila, ko so jim klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se niso uprli. Za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, svoje vrednote, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti. Tako so ostali sužnji, pili so kri svojih otrok in se basali s čevapčiči.
Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni.
In tega je danes še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, navadil nas je, da je lažje, če se kot riba prepustiš toku, ne utrujajo te, če vse, kar ti dajo pred oči, pohlevno podpišeš. Pa čeprav vemo, da takšnale vatica precej stane. Ampak kaj bomo s tem. Jejmo in pijmo, dokler lahko! Skrbi pa pustimo za mačkasto jutro …
Preberite še:
Smo strahopetni ali zaupamo Bogu?
Nujen razmislek
Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar nam prav ta strašljiva pasivnost ne jemlje samo avtonomnosti, tudi naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje globoko v nas in ki butne ven v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi.
Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka.
Preberite še:
Jagnje med volkovi. Sem res nemočen Jezusov učenec?
Jezusov klic “Bodite pripravljeni!” (Lk 12,40) ne pomeni, da imamo pištolo na nočni omarici. Pomeni pa, da imamo “zaklad” na pravem mestu, takega, ki ga ne moreta vzeti ne molj ne tat (Lk 12,33). Če povemo drugače: biti zvest samemu sebi in temu, za kar si se odločil, ko si postal kristjan, človek, Slovenec. Ostati zakoreninjen v svoje vrednote, pa naj se zgodi, kar hoče. To je edino, kar te opredeljuje: tvoje vrednote in tvoje odločitve. Brez tega nimaš ničesar, čeprav imaš veliko pod palcem.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 32.
Preberite še:
“Brez tako vztrajnih staršev danes verjetno ne bi bila to, kar sem”
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko duhovnik pokliče na napačno številko?
Preberite še:
Molitev, s katero vam bo Devica Marija pomagala nositi težka bremena
