Collette ima 29 let, lastno pekarno piškotov in Downov sindrom. Piškoti so njena strast že od otroštva in kljub oviranosti je uspela uresničiti otroške sanje. Še več, podobno bi rada omogočila tudi drugim ljudem z oviranostmi, zato v svoji pekarni zaposluje prav take ljudi.
Collette želi širiti prepričanje, da so ljudje kljub oviranostim sposobni delati. To vsak dan znova v svoji pekarni dokazuje sama, vendar želi svoje sporočilo prenesti tudi med tiste, ki morda nikoli ne bodo poskusili njenih piškotov. Zaradi tega rada sodeluje z mediji in potuje po ZDA, da bi svojo zgodbo delila s čim več ljudmi. Spodbuditi nas želi, da bi pozornost posvečali predvsem svojim sposobnostim in se manj ukvarjali s tistim, česar ne zmoremo.
Preberite še:
Hči, ki je očetu z Downovim sindromom napisala ganljivo pismo
Collette, kakšno je bilo vaše otroštvo?
Vzgajali so me razmeroma običajno. Izstopati sem pravzaprav začela šele pozneje, v šoli, ko po nekaj razredih nisem mogla več dosegati enakih učnih ciljev, kot so jih ostali učenci. Kljub temu sem bila med vrstniki dobro sprejeta. V osnovni šoli sem bila del zabavne skupine prijateljic, takrat sem bila kar priljubljena.
To zveni kot srečno otroštvo in morda nekoliko neskladno s značilno predstavo odraščanja otroka oz. mladostnika z Downovim sindromom. Ste imeli tudi kakšno manj prijetno izkušnjo?
Iskreno rečeno: bili so trenutki, ki sem “jamrala” in rotila svojo mamo, naj poišče zdravnika, ki mi bo odpravil Downov sindrom. Tako sem se počutila večji del srednješolskega obdobja: nihče mi ni posvečal pozornosti, nihče me ni nikamor povabil … Jasno je bilo, da sem drugačna in da bo moje življenje drugačno od življenja večine drugih. To je bil zame zelo težek čas. Bila sem zelo osamljena in “depresivna”.
Preberite še:
Gimnastičarka z Downovim sindromom, ki piše neverjetno zgodbo o uspehu
Ko pa ste končali šolanje, ste se želeli zaposliti. Kakšne izkušnje imate z razgovori za službo?
Ja, peka slaščic je bila moja strast in želela sem se s tem profesionalno ukvarjati. Po večini razgovorov sem imela občutek, da sem naredila dober vtis. Žal pa je sledilo elektronsko sporočilo: “Super te je bilo spoznati, a trenutno naše podjetje išče nekaj drugega.” Po vrsti takšnih odgovorov sem se počutila vse bolj brezupno. Zdelo se mi je, da ne glede na to, kako zelo se trudim, da bi bila sprejeta in bi se zlila z neko skupnostjo, nisem mogla uspeti. Nihče me ni hotel sprejeti.
Kako je potem vzniknila ideja, da se lotite samostojne poti in odprete pekarno Collettey’s Cookies?
Veliko sem pekla, ker sem se ob peki počutila bolje. Ker pa sem pekla dobre piškote, je to pritegnilo veliko pozornosti. Tudi sicer si nadvse rada izmišljam nove recepte in včasih mi uspe kakšen res dober. Tako je bilo na primer pred osmimi leti, ko smo šli z družino na smučanje. Ker pa jaz nisem več smučala, sva s prijateljico nakupili različne sestavine in pekli piškote. Spekla sem pet vrst piškotov, vključno s piškoti s čokoladnimi koščki in cimetom. Ti piškoti so domače, ki so bili sicer strogi kritiki, zares navdušili in spodbudili so me, naj zapišem recept.
Preberite še:
Njegovo življenje je postalo čudovito zaradi hčerke z Downovim sindromom
Preberite še:
Potem ko se je njen otrok rodil brez nog in ene roke, je doživela čudež
Enake piškote sem potem spekla še za nekaj družinskih praznovanj, kjer so jih poskusili različni ljudje, in vsi so bili navdušeni. Po več spodbudah sem svoje piškote ponudila lokalni trgovini z živili, nato pa se je novica o tem razširila in razširil se je tudi moj posel; pridobila sem veliko novih strank. Ko je bila moja zgodba predstavljena na televiziji, pa je število naročil sploh naraslo, tako da sem imela težavo, kako naj spečem toliko piškotov.
Poslanstvo vaše pekarne pa ni le zagotavljanje sredstev za preživetje. Kako to, da ste se odločili, da boste ustvarjali delovna mesta za ljudi z oviranostmi?
V svoji pekarni imam zaposlenih 13 ljudi. Mnogi med njimi imajo posebne potrebe. Zakaj želim ustvarjati delovna mesta za ljudi z oviranostmi? Ker jih nekdo mora! Pri nas, v ZDA, je več kot 82 odstotkov takih ljudi brezposelnih, mnogi živijo pod pragom revščine. Pa so to vendarle zelo sposobni ljudje. Prepričana sem, da je to stanje pravzaprav nacionalna kriza.
Preberite še:
“Ta svet potrebuje več otrok z Downovim sindromom”
Včasih, ko smo žalostni, se nam zdi, da preprosto potrebujemo en piškot. Vi pa s piškoti dejansko spreminjate svet. Kako se počutite ob tem?
To je super, vendar izpolnjujem le delček svojega poslanstva. Želim si povezati različne skupnosti in spremeniti politiko glede zaposlovanja ljudi z oviranostmi. To nameravam doseči s širjenjem svoje izkušnje, tudi z dokumentarnim filmom.
Ne le službe, včasih je za ljudi z oviranostmi težko dosegljiv cilj že življenje samo. V ZDA splavijo dva od treh otrok z Downovim sindromom, medtem ko so ponekod v Evropi (npr. v Islandiji, na Danskem) Downov sindrom skoraj “izbrisali”. Kako na te statistične podatke gleda uspešna, razgledana in aktivna mlada ženska z Downovim sindromom?
Grozljivo se je zavedati, da sami po sebi nismo “dovolj”, da se nas mnogi želijo preprosto znebiti. Moja mama se vsak dan Bogu zahvali za blagoslov, da sem ji bila podarjena. Pravzaprav bi na to vprašanje ona znala še boljše odgovoriti.
Preberite še:
Fant z downovim sindromom, ki je ustvaril milijonsko podjetje
Preberite še:
Kako je posnetek dečka, ki dela domačo nalogo pod cestno svetilko, zaokrožil svet
Kakšen pa bi bil vaš nasvet staršem, ki izvedo, da bo njihov otrok imel Downov sindrom?
Naj sledijo moji zgodbi; lahko mi tudi pišejo na: collette@colletteys.com. Včasih ne odgovorim takoj, a sem vsakega sporočila vesela.
Pa vendar, vaša zgodba je sicer navdihujoča, a ne bi mogli reči, da ste povsem povprečna oseba z Downovim sindromom. Življenje s to kromosomsko posebnostjo lahko prinese veliko komplikacij …
Res je. Staršem bi priporočila knjigo svoje mame Rosemary Alfredo z naslovom Najboljše življenje za vašega otroka s posebnimi potrebami, ki vsebuje 14 uporabnih nasvetov za starše. Življenje morda ubira drugačno pot, kot smo si predstavljali, a tudi ta pot je pristna in polna edinstvenih cvetlic ter čudovitih ljudi.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Prekmurski Slovenci smo pridobili zavest, da smo en narod, ena skupnost, ena družina
Preberite še:
8 filmov, s katerimi si vaša družina lahko popestri to poletje
Preberite še:
Zakaj moramo spremeniti odnos do žensk, ki so doživele spontani splav
