Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Kar sem čutila kot mati, to je čutil tudi on kot oče: tega otroka morava sprejeti”

ESTER CORTESI
Stefano Olivi Ravenna - ITALIA
Deli

Pogovor z mamo, ki se je soočila z diagnozo anencefalije pri prvi nosečnosti in trpečim porodom. Kljub temu družina v polnosti živi odnos z Bogom

Mati Elena Cortesi je spregovorila o nenavadnih Božjih čudežih, ki prinašajo ogromno milosti skozi majhne, a resnične prisotnosti. Njeni prvorojeni hčerki Ester so diagnosticirali anencefalijo, prirojeno razvojno motnjo. Pričakovali so jo 9 mesecev, nato pa je živela le eno uro. Del te zgodbe sta zagotovo bolečina in trpljenje, toda znotraj te kalvarije je očitno viden čudež drobcenega življenja, ki je v celoti izpolnilo svojo usodo.

Elena je bila dolga leta aktivistka Katoliške akcije, njen mož Pietro pa skavt. Poročila sta se leta 2009. Več let sta se trudila zanositi, dokler nista 26. decembra 2015, na god sv. Štefana, ugotovila, da je Elena noseča.

ESTER CORTESI
Famiglia Cortesi

Je bilo to za vaju veliko božično presenečenje?
To je bilo nepopisno veselje, saj sva na to dolgo čakala. 17. februarja sva bila na pregledu najprej zelo srečna, ko sva slišala utripati njeno srce, nato pa nama je zdravnica povedala o problemih z njeno glavico. Njeni možgani se niso prav razvijali.

Bilo je, kot da bi me nekdo porinil v jamo. Skupaj z zdravnikom specialistom sta ugotovila, da gre za možgansko deformacijo z imenom, ki ga nisem nikoli slišala. Spominjam se občutka tistega dne, ko sva se vrnila domov, tam pa nas je mama čakala s kosilom in zabavo. Sama sem ponavljala: “Kako je to mogoče?” Moje srce je bilo polno ljubezni do otroka, ki je bil v trebuhu, a hkrati je bilo povsem raztrgano.

Ste imeli pomisleke, da otroka ne bi obdržali?
Vedno sem naklonjena življenju, vendar dokler ne doživiš nečesa takega, ne veš, kaj ti bo šlo po glavi. Sama sem v trenutku, ko smo dobili prvo diagnozo, pomislila: ta otrok je tako bolan, da mu moramo biti še bolj blizu. Poleg bolečine in skrbi se je srce napolnilo le s to skrbjo.

Milost, ki se skriva v zakramentu svetega zakona, nama je Gospod dal v potokih. Dobiti Ester je bila za naju izkušnja, ki nama je poglobila vero. Milost naju je spremljala vseh devet mesecev nosečnosti, ko sva se najbolj spraševala, kako nama bo uspelo. Tako sva se s Pietrom uspela odpreti v bolečini in se ne zapirati v to rano. Svoje bolečine nisva želela živeti sama. Kar sem čutila kot mati, to je čutil tudi on kot oče: tega otroka morava sprejeti. Čeprav nisva vedela, kako nama bo uspelo.

ESTER CORTESI
Famiglia Cortesi

Poseben glas vama je delal družbo …
V čakalnici sva naredila načrt tega “potovanja”, evangelij pa nama je dal posebno tolažbo. Predvsem odlomek iz Matejevega evangelija, ki pravi, da noben oče svojemu sinu ne daje kače namesto ribe, kaj šele, da bi Bog lahko svojim otrokom podaril slabe stvari. Od tega dne naju je Bog prijel za roko in nama delal družbo pri najinem velikem petku.

Dokončna diagnoza je prišla z magnetno resnonanco. Ugotovili so, da otrok praktično nima razvitih možganov: potrjena je bila anencefalija, kar je pomenilo nezmožnost zaznavanja zunajtelesnega življenja. Čeprav smo pustili čudežu odprto pot, je bil to dan, ko sva dobila jasno sliko, s čim se bova morala soočiti. V objemu mojega moža sem čutila gotovost, da je Bog zvest: blizu nama bo in nama bo otroka pustil le za nekaj časa, ker jo hoče pri sebi v nebesih.

Kakšna izkušnja je bila rojstvo Ester?
Nikoli ni gotovo, da se anencefalični otroci rodijo živi, ​​če pa se, živijo uro, nekaj ur ali največ en dan. Moja želja je bila, da smo v bolnišnici obkroženi s tistimi, ki so nam vseskozi pomagali in ne le z zdravniškim osebjem. Želela sem si, da bi bili tisti, ki so bili poleg mene in Pietra v tistem trenutku, enako prepričani v dostojanstvo Esterinega življenja. In bilo je tako.

Po standardnem protokolu bi naju z Ester morali ločili in jo odpeljati na intenzivno nego, a so mi pustili, da sem lahko šla z njo v sobo. Ester je živela približno eno uro, moj mož in najbližji sorodniki pa so bili lahko v sobi z nama; bila je krščena, prejela je tudi sveto birmo. Za nas je bila to ura raja. Ester je imela prodoren pogled in se nas je morda zavedala še bolj, kot mi nje.

ESTER CORTESI
Famiglia Cortesi

Ura življenja in nato slovo. Kakšen trenutek je bil za vas pogreb?
Vse minute, ki so nam bile namenjene z njo, smo zares živeli. Ester mi je dala neverjeten mir: prišla je med nas in je takoj nato prejela dar večnega življenja. Seveda je bilo v naslednjih dneh težko priti domov, ker je nisem več mogla prijeti v roke. Za pogreb smo vse pripravili sami. S Pietrom sva skupaj zmogla vse urediti, tudi z določeno naravnostjo: to, da sva bila skupaj, nama je dalo gotovost, da je z nama tudi Božja milost.

Zlatar, ki je Ester izdelal zapestnico, nama je povedal, da je bilo to delo kot molitev. Večer pred pogrebom je k nam prišlo tudi veselje: ko sva razmišljala o zadnjih stvareh, ki jih še morava pripraviti, sva z možem občutila enako zadrego kot dan pred poroko, tremo, ki jo imaš pred zabavo.

Je bil pogreb skupna slovesnost?
Pokopali smo jo 22. avgusta, na praznik Marije Kraljice, in tega nismo želeli preveč razglašati naokoli. A izvedeli smo, da želi biti prisotnih tudi ogromno tistih, ki so v prejšnjih mesecih molili za Ester. Nikoli si nisem mislila, da bom konec avgusta v ponedeljek popoldne videla polno cerkev.

Bil je dan veselja, v katerem se je razcvetelo vse, kar je storila Ester: odnosi, ki jih je ustvarila, nekatere vezi prijateljstva, ki so se zaradi nje obnovili. Ester ni bila le roka, ki nas je spremljala na poti vere, odprla je toliko vrat, oken … tako močno je delovala na srca mnogih ljudi, ki so slišali njeno zgodbo. Prepričana sem, da bomo poleg tistih, ki jih že poznamo, odkrili še veliko drugih stvari, ki jih je naredila njena prisotnost.

Danes je z vami Davide, ki se je rodil pred štirimi meseci. Kako sta s Pietrom?
Davidovo rojstvo je spet prineslo solze, a tudi prek njegove prisotnosti je Ester še vedno z nami: ko me ljudje vprašajo, če je Davide prvi otrok, jim moram povedati, kaj se je zgodilo z njo. Davide se je rodil v isti porodnišnici kot Ester. Težko in neizogibno, a hkrati tudi čudovito se je bilo vrniti na isto mesto. Seveda sva se z možem morala ubadati z vprašanjem, kako lepo bi lahko živeli z Ester, če bi ostala pri nas. Človeško je čutiti, da ti nekdo manjka. In dobro je, da je tako, da je nostalgija, čeprav veš, da je z angeli v nebesih in nas od tam nas varuje.

Iz vaše zgodbe je čutiti odmev vstajenja. Skrivnostno je, da lahko preživimo vsak veliki petek in v največji bolečini najdemo kanček svetlobe. Kako je bilo z vami?
Morala sem narediti preskok: zaupati v to, da nas ima Bog vedno v svoji roki. Devet mesecev čakanja na Ester je bilo polno znamenj, tudi zato, ker smo imeli ves čas oči široko odprte. Dan, ko nam je genetik dal grozno sliko situacije, je bil pravi veliki petek in zvečer sem si ogledala Pasijon Mela Gibsona.

Dotaknila se me je misel, ki se me prej še nikoli ni: med vzponom na Kalvarijo je Marija prišla do Jezusa in on ji je rekel: “Glej, mati … vse delam novo.” Bil je stavek zame, kot da mi je Ester rekla: ne glej z žalostnimi očmi. To me je spremljalo na tej poti, to je bila priložnost, da vidim luč tudi v trpljenju. Tako sem tistim, ki so me vprašali, ko sem bila noseča: “Kako se počutiš, ko imaš takega otroka v trebuhu?” vedno odgovorila: “Polna milosti.” Vedela sem, da je moja hčerka zelo velika Božja želja.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.