Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Treba se je prepirati!

CCO
Deli

Prepir je kot hoja v klanec: potiš se, tuhtaš, bojuješ ...

Nekateri – in teh vsaj pri nas res ni malo – so mnenja, da se do najboljše rešitve, predvsem v odnosih, še najbolje in najhitreje pride s tihim prikimavanjem, pa četudi ga nekje globoko v drobovju spremlja grenko nezadovoljstvo.

Poglejte samo, kako veliko je copatarstva pri nas, poglejte, koliko zakoncev, ki se z nenehnim delom izogibajo drug drugemu. Ampak tudi nekaj tako neprijetnega, tudi nekaj tako očitno nepravilnega, da nam to sporoča še lastno telo, smo sposobni sprejeti, da nam le to zagotavlja “mir v hiši”. V našem globokem spominu je pač zakoreninjeno prepričanje, da je prepir nekaj slabega, nekaj, čemur se je treba za vsako ceno izogibati.

Ponižni se prepirajo

Nič čudnega. Za prepir je treba nekaj truda in precej ponižnosti. Zato je prepir nekaj dobrega, koristen za človeka. Prvič zato, ker je za prepir potrebno v nekaj verjeti in se za nekaj boriti, treba si je želeti dobro, zase in za drugega. Drugič pa zato, ker se prepir konča šele tedaj, ko je nekdo sposoben sprejeti oziroma dopustiti, da obstane tudi različno mnenje in da je kdaj to celo pravilnejše od mojega.

Do tedaj pa je napeto, vznemirljivo, treba je hoditi v klanec, potiš se, tuhtaš, kaj od vsega je resnica in kaj laž, bojuješ se, ne samo z drugim, ki ti stoji nasproti, tudi s seboj, in predvsem tisti boj s samim seboj je najtežje sorte. Zato te prepir spremeni, tudi če ostaneš pri svojem, drugačen postaneš, morda se okrepiš, morda spo­znaš svoje šibkosti, zagotovo pa narediš korak. Korak k resnici.

Pri “miru” tega ni potrebno. Ostaneš lahko takšen, kot si. Pred seboj in pred drugimi. In to je tisto zapeljivo pri vsem, ostati v miru, bolje rečeno, v nekem kratkotrajnem lagodju, prepričan, da so naše svetinje na varnem, dokler jih skrivamo, dokler so zaprte globoko za debelim obzidjem in jih nihče ne vidi in ne napada. Zato radi ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se radi ne odločamo. Zato smo tudi radi dvoumni in nedokončni, zaradi “ljubega miru”. Da se ne bi nikomur zamerili.

Življenje je konflikt

Toda človekovo življenje v svojem bistvu ni “mir”, je “konflikt”. Je stalno odločanje. Je stalno zavzemanje stališča, stalno iskanje in stalni boj. In če se temu izmikamo, če iščemo neki lažen mir, to še ne pomeni, da bomo ostali enaki, kot smo bili, temveč da se bomo tistemu svetemu in vrednemu in pomembnemu v našem življenju preprosto odpovedali. In da bo na njegovo mesto stopilo tisto, čemur bomo z molkom prikimali.

Zato je res tako, da “mir ni odsotnost vojne”, ampak ravno nasprotno “sad nenehnega boja proti zlu”. (Benedikt XVI.) Če povemo drugače, to, da smo za vsako ceno pripravljeni verjeti v dobro, sveto, pomembno. Tudi za ceno lastnega ponosa.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 33.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Marko Rijavec
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
  2. Marko Rijavec
    Zakaj grem v gore
Več