Britanski deček Charlie Gard je tik pred svojim prvim rojstnim dnem, 28. julija 2017, po izjemnem boju izgubil bitko za življenje. Bolehal je za redko obliko genetskih sprememb, ki vodijo v odmiranje mišic in odpoved delovanja organov, zaradi česar je bil iz dneva v dan šibkejši.
Preberite še:
Mali Alfie se bori za življenje, papež pozval k spoštovanju
Postavljen je bil v središče pravnega spora med staršema Connie in Chrisom, ki sta si prizadevala za poskusno zdravljenje v Združenih državah Amerike, in bolnišnico Great Ormond Street v Londonu, kjer je skupina zdravnikov zahtevala, naj jim britanski sodni sistem omogoči, da bi dečka smeli odklopiti z naprav, ki so ga ohranjale pri življenju.
Čeprav je Charliejeva družina zbrala dovolj sredstev za poskusno zdravljenje v ZDA, je britansko pravosodje aprila 2017 odredilo, naj bolnišnica v Charliejevem “najboljšem interesu” naprave izklopi.
Preberite še:
Smrt zdravnice in matere štirih otrok, iz katere se je rodilo življenje
Naslednje leto je sledila zelo podobna pravna bitka za še enega britanskega malčka, čigar starši so so odločili, da se bodo borili za njegovo življenje: Alfieja Evansa. Celo Vatikan je bil Alfieju pripravljen ponuditi brezplačno zdravljenje v otroški bolnišnici Bambino Gesu. Kljub velikanskim naporom vsega sveta v bran Alfiejevi pravici do življenja je bil deček ravno tako obsojen na “smrtno kazen”, zahvaljujoč odločitvi sodišča, ki se je branilo z utemeljitvijo, da je izklop naprav, ki dečka ohranjajo pri življenju, v njegovem najboljšem interesu.
Charlie, navdih za italijansko družino
Giuseppe in Elena živita v Rimu in sta starša Chiare, Paola in Davida. V pogovoru za italijansko katoliško spletno stran je Giuseppe pojasnil, kako se je rodil njihov najmlajši družinski član, zahvajujoč navdihujoči zgodbi malega Charlieja Garda.
Preberite še:
Dva spontana splava in smrt med porodom: “Samo midva sva čutila enako bolečino”
Elena in Giuseppe sta si skupaj ogledala video posnetek, na katerem so starši britanskega dečka pred svetom obtožili stališče zdravnikov v bolnišnici Great Ormond Street, ki so jim prepovedali, da bi svojega sinka premestili v bolnišnico v tujino, kjer bi mu tamkajšnji zdravniki nudili poskusno zdravljenje. Britanski zdravniki so bili mnenja, da je za dečka bolje, če umre – oziroma da ga pustijo umreti, saj so izklopili naprave, ki so ga ohranjale pri življenju.
To so Giuseppejeve besede:
“Ko mi je žena pokazala video posnetek Connie in Chrisa, za naju ni bilo več vrnitve. Preživljala sva nenavadno obdobje v najinem življenju. Druga nosečnost je bila izjemno težka in obstajalo je precej možnosti, da se bo otrok rodil z resnimi okvarami. Spoštovanje njegovega življenja nikoli ni bilo predmet razprav: sprejela bi ga v vsakem primeru, toda ko se je rodil zdrav, sva bila močno olajšana, kot bi nama z ramen odstranili težek križ. Zadnja stvar, o kateri sva takrat razmišljala, je bila torej nova nosečnost, z vsemi tveganji, ki bi jih lahko prinesla. Poleg tega sva imela veliko vsakdanjih težav: noči brez spanca, žena se je ravno vrnila na delo, odplačevala sva dolgove, varčevala za šolanje najinih otrok in bila sva povsem brez pomoči. Na kratko, zaradi vseh teh stvari nisva bila odprta za življenje, čeprav sva ob tej odločitvi zelo trpela.”
Preberite še:
Kako otroku razložiti smrt?
Takrat pa ju je Charlie navdihnil, da sta o vsem skupaj še enkrat temeljito premislila.
“Charlie je za naju pomenil trenutek resnice, kot da bi z lastnimi očmi uvidela, kaj bi se bilo lahko zgodilo z najinim sinom Paolom. Zaradi Charlieja sva na praktičen način razumela veličino dostojanstva bolnega otroka, svetost življenja v njegovi najkrhkejši obliki in luč, ki jo človek prejme ob popolni predaji Božji volji.”
Preberite še:
7 duhovnih napotkov, ki jih lahko prejmemo od svojih otrok
Italijanska zakonca sta veliko molila za Charliejevo življenje. Smrt britanskega dečka se ju je globoko dotaknila.
“Nekega dne mi je Elena zaupala, da se v sebi počuti drugače, da morava nekaj storiti, in da je edini način upora proti tej hudičevi kulturi smrti, če se odpreva za življenje. To je bil zelo čustven trenutek, saj sem ugotovil, da sam čutim povsem enako. Kmalu zatem je bil spočet Davide. Če ne bi bilo Charlieja Garda, se najin sinko verjetno ne bi nikoli rodil.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Bogatijo me ljudje, dogodki. Za to si je vredno vzeti čas”
Preberite še:
Izpraševanje vesti: kaj je to in zakaj je tako pomembno?
Preberite še:
“Bog nas ne bo zapustil in je zmožen podariti mir našemu srcu”
