Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Duhovnik mora biti ves čas priklopljen na Gospoda – vsaj tako kot na mobitel

JANEZ KOZINC
TEREZA MOHAR | ALETEIA
Deli

Z duhovnikom Janezom Kozincem smo se pogovarjali o novostih v bogoslovnem semenišču in pripravi kandidatov za duhovniški poklic. Spregovoril je o tem, kje vidi vlogo laičnih teologov in o pomenu razločevanja. Kako razločevati, da bomo našli pravi smisel svojega življenja?

Z letošnjim letom Cerkev na Slovenskem uvaja v bogoslovnem semenišču novost t. i. propedevtičnega letnika, kar pa ostaja zavito v tančico nevednosti. Lahko na kratko pojasnite, kaj ta novost pomeni in kaj prinaša s seboj?
Stvar je morda nova zgolj za Slovenijo, čeprav imajo tudi pri nas redovniki obliko noviciata, da se spoznajo z redom. V tujini pa je – tudi v škofijskih vodah – že desetletja vpeljan ta letnik. Temelji na dokumentu vzgoje duhovnikov Ratio Fundamentalis (v slovenščini Dar duhovniškega poklica). Zamisel je, da bi priprava šla v smer, da bi se kandidati zaljubili v Kristusa, da bi postali goreči misijonarji v službi med ljudmi in pričevalci evangelija.

To lahko primerjamo z laboratorijem. Če lahko v laboratoriju neko stvar naredimo hitreje, pospešimo neke procese, tako je ta letnik dan na razpolago fantom, da bi se stvari, ki v življenju potrebujejo več časa, da dozorijo ali se izkristalizirajo, v tem okolju pospešeno odvijale.

Zakaj ste se lotili teh sprememb?
Kandidati, sploh v zahodnem, sekulariziranem svetu, prihajajo z zelo različnimi verskimi izkušnjami. Če pride nekdo z močno duhovno izkušnjo, bomo samo še “nalivali bencin na ogenj”. Če pa pride nekdo, ki še nima verske izkušnje – morda niti še ne pozna teologije ali Svetega pisma – in ima podobo o Kristusu še zelo medlo, ampak je v njem ogenj, bo tukaj dobil priložnost, da ta ogenj zares vzplamti.

Kaj konkretno bodo kandidati v tem letu počeli?
En del bo študijski, bistveni del pa bo človeško oblikovanje in delo z Božjo besedo, molitev, obhajanje evharistije, duhovne vaje … Vse to, da bi dobili okus po Kristusu. Da bi bilo tako, kakor smo danes z mobiteli: da bi bili ves čas “priklopljeni” na Gospoda. Če pa hočem imeti okus po Kristusu, moram poslušati njegov glas. Najbolj jasno mi govori po Svetem pismu, liturgiji, molitvi, osebni zgodovini in v skupnosti.

Bodo torej kandidati že nekako izkusili, kaj pomeni biti duhovnik?
V Šmarju pri Jelšah je že oblikovana duhovniška skupnost – in v tej skupnosti bomo živeli. Tudi kasneje, kot duhovnik, moram pozabiti nase in služiti drugim. V taki majhni skupnosti je odlična priložnost, da se tega naučim. Kandidati bodo videli, kako duhovniško življenje sploh poteka. Ne bomo pa ostali samo v hiši, ampak se bomo v župniji vključevali v katehezo staršev, otrok, birmanske dneve, duhovne vaje in Karitas.

Ali drži podatek, da bodo v skupnost vključene tudi družine in drugi posamezniki?
K nam bodo prihajali starši, družine, zakonski pari, redovnice, redovniki … in nam povedali svojo izkušnjo. Včasih imamo duhovniki kar malo zamegljeno sliko o tem, kaj pomeni živeti družinsko življenje. Mi vidimo družine samo, ko pridemo k nekomu na obisk. To pa je neko idealno stanje, ni realnost. Zato bo sodelovanje z družinami fantastična spodbuda za nas duhovnike, da ne bomo zgolj “celibaterji”, ampak da bomo postali kot očetje, zmožni vesele daritve.

Vi imate pri tem vlogo koordinatorja in vodje. Na kakšen način boste vodili mlade?
Moja naloga je, da kandidatom ponudim družbo ljudi in prostor, v katerem se bo lahko zgodil ta “laboratorij” – primeren prostor za zorenje. Da bodo spoznali sebe, da bodo videli, kako funkcionirajo, kaj si želijo in kaj je realna slika … Vse to, da bomo videli, ali gre res za duhovniški poklic. Če hočeš nekaj razločevati, je vedno dobro, da razločuješ z nekom, ki te vidi “od zunaj”.

JANEZ KOZINC
TEREZA MOHAR | ALETEIA

Boste vključili še kakšne strokovnjake in poskrbeli za preventivo, da se “slabe stvari”, o katerih je v medijih največ govora, ne bi dogajale?
Poleg mene bo še duhovni spremljevalec, povabljeni pa bodo tudi k psihologu, kjer bodo spoznali svoje šibkosti, področja, kjer so dobri, in področja, na katerih morajo biti previdni. Vse to zgolj v njihovo korist. Prav gotovo bomo na določene stvari še bolj pozorni. Novi dokument, na podlagi katerega delamo, ima vključeno eno celo poglavje tudi o psihološkem spremljanju in težavah, ki od tod izvirajo.

Že nekajkrat ste omenili razločevanje. Kaj pomeni razločevati? Lahko podate konkretne nasvete, kako razločevati?
Pri razločevanju gre za precej preprosto reč – brati svoje srce, slišati, kaj se v meni dogaja in kam me dogodki vodijo. To je ključna stvar: biti iskren in prebirati, k čemu me Gospod kliče.

To lažje storiš, če si ob nekem človeku in mu pripoveduješ svojo zgodbo. Ali si jaz to sam dopovedujem ali pa gre res za klic, ki prihaja od Boga? V osnovi je silna iskrenost do samega sebe. Zato pa rabiš čas, malo tišine in če hočeš od Boga kakšno misel slišati, boš najprej pogledal v Sveto pismo.

Mnogi mladi se sprašujejo, kaj naj počnejo, da bo njihovo življenje imelo smisel. Kako naj starši in vzgojitelji mlade vodijo k temu, da sprejmejo odločitev o svojem življenju?
Tudi starejši danes težko sprejemamo odločitve (smeh). Vsi otroci nekaj trenirajo, hodijo v glasbeno šolo, so pri gasilcih … Če jih torej znajo “dobiti” vsi ti trenerji, jih znamo dobiti tudi mi, duhovniki. Samo če pogledamo oratorije, skavte, je to čisto očitno.

Pomembno je srečati duhovnike, ki so za to “vžgani”. Če bomo duhovniki živeli eno veselo duhovništvo – ne zaigrano, pač pa prepričano – bodo ti mladi lahko začutili: “Fant, ti pa živijo eno stvar, ki je vredna, je lepa!”

Na Teološki fakulteti se soočajo z upadom vpisa študentov. Kje vidite glavni vzrok za to? Na katerih področjih današnji svet, še posebej pa Slovenija, potrebuje laične teologe?
Če področje vere peša, se to vidi na vseh področjih. Ni duhovnikov in ni teh, ki bi jih to zanimalo, ali pa jih je manj. Druga stvar je, da je v Sloveniji zaenkrat še kar precej tradicionalen vzorec katolištva. Laikov si konkretno nekako ne upamo zaposlovati, na škofijah in župnijah pa tudi ni sredstev, da bi jih lahko pošteno plačali.

Mislim, da si duhovniki želijo pomoči in si želijo predati delo tudi laikom. Ampak ti moraš laiku, če je zaposlen, seveda plačati. Tukaj jaz vidim nekaj težav. Prepričan sem, da bi se mladi za ta študij bolj odločali, če bi v njem videli dober izziv, tudi v pastoralnem delu.

Zakaj bi mladim svetovali, da se vpišejo na teologijo?
Najprej, če iščejo Kristusa. Da bi radi o njem več vedeli in bi ga radi oznanjali na še bolj privlačen, temeljit način. Težko je zaposliti teologa, ki ni pričevalec. Tako kot ne more biti duhovnik nekdo, ki s svojim življenjem ne pričuje. Mene vedno prepričajo ljudje, ki so goreči.

Pri nas se morajo teologi precej sami znajti. Sem pa prepričan: če imamo teologa, ki res živi krščansko življenje – nekdo je lahko fantastičen teolog, pa ni veren – če zares živi svoje poslanstvo kot krščanski oče, mama, teolog, potem se bo našla tudi neka zaposlitev. Tudi zanj se bo našel tisti cekin, če je taka Božja volja.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.