Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Jezuit med žurerji na Ultri

HRVOJE JUKO
Euangelion
Deli

Hrvaški pater Hrvoje Juko o oznanjevanju na festivalu elektronske glasbe

Ultra, eden največjih festivalov elektronske glasbe v Evropi, vsako leto v Split privabi množice, željne zabave in plesa. Sredi julija se tam v treh dneh zvrsti več kot 150.000 ljudi z vsega sveta. Že četrto leto zapored pa se Ultre udeležuje tudi skupina ljudi, ki tja pride z nekoliko drugačnim namenom.

Hrvaški duhovniki, bogoslovci in mladi katoliški prostovoljci, ki so resno vzeli spodbudo papeža Frančiška, da je treba med ljudi na obrobje, ponujajo udeležencem Ultre brezplačne plastenke z vodo in obenem še kozarec Žive vode: pogovor in molitev. Letos je bil med njimi tudi jezuit Hrvoje Juko, ki je o svoji izkušnji spregovoril za bitno.net.

Misija nemogoče?

Hrvoje je bil najprej v dvomih: Kako naj oznanja Jezusa ljudem, ki se divje zabavajo med bobnenjem tehno ritmov in bliskanjem laserjev, na kraju, kjer sta alkohol in droga prej pravilo kot izjema? Pred odhodom na teren je vsa ekipa molila pred Najsvetejšim. Tudi vso noč je vsaj en človek v kapeli nenehno molil za vse mlade pričevalce in udeležence Ultre.

Ob odhodu iz kapele je Hrvoje sklenil, da ne bo pričakoval nič posebnega. “Če mi s tem, ko nekomu ponudim kozarec vode ali besedo tolažbe, uspe le majhno dejanje ljubezni, bo dovolj. Gospod lahko izkoristi vsako razpoko, da izlije v srce neskončno milost, pa čeprav šele mesece ali leta pozneje.”

Glazok90/Shutterstock

Na stadionu so seveda kmalu zbudili pozornost, ljudje so se začeli ustavljati ob stojnici z vodo. Najpogostejša vprašanja: “Vi ste iz Cerkve?” “Zakaj to počnete?” “To je voda? Zastonj?” “Ste res duhovniki ali je to le kostum?” Mnogi so se želeli slikati z njimi. Selfi z duhovnikom, ki ponuja vodo na Ultri, pač ni kar tako. Nekateri so se iz njih, iz molitve tudi norčevali. Hrvoje se je spraševal, kako od banalnih vprašanj sploh odriniti na globoko. Utrujen je bil in nezadovoljen sam s seboj, ker si ljudem ni upal predlagati molitve, izgovarjal se je na svoj introvertirani značaj.

Ko so se ob koncu prvega dne pogovarjali o vtisih, mu je sobrat rekel, da to “uletavanje” z molitvijo ni nič neobičajnega, ampak za duhovnika njegov vsakdanji kruh. “Čeprav ljudi ob pogledu na duhovnika obhajajo vseh vrst misli, običajno nihče nima nič proti, če mu ponudiš, da boš zanj molil.” Hrvoju so te besede dale misliti. Naslednji dan je sklenil, da bo vse skupaj izročil v Božje roke in med žurerje zakorakal bolj pogumno.

Prošnja za blagoslov

Srečanja v naslednjih dveh dneh so bila zelo raznolika. Od ženske, ki je prišla Hrvoja prosit za blagoslov, da bi laže prenašala divje ozračje – z delom na Ultri in podobnih dogodkih si namreč služi kruh, čeprav takšna glasba zelo slabo vpliva nanjo. Do mladega Brazilca, ki se je pred prijatelji hotel ponorčevati in pokleknil pred Hrvoja, naj ga blagoslovi. Hrvoje je pokleknil poleg njega in mu rekel, da bosta skupaj molila. Ko je glasno molil za mladeniča, se je okrog njiju zbralo več ljudi in se jima tiho pridružilo. Mladeniča je minila vsaka želja po posmehovanju in ko sta vstala, se je Hrvoju iskreno zahvalil.

Prihajala so tudi najrazličnejša vprašanja. Od tetoviranega možakarja, ki je očitno pod vplivom alkohola spraševal “kje je Bog, če se dobrim ljudem dogaja toliko sranja”, do mladeniča, ki je hotel vedeti, zakaj je Hrvoje postal duhovnik. Hrvoje je želel biti iskren: “Razmišljal sem takole: človek, ki bi odkril nekaj mnogo večjega in dragocenejšega od česar koli drugega v življenju in ne bi pustil vsega drugega, zato da bi temu lahko sledil, bi bil nor. Jaz sem se odločil, da ne želim biti nor.” “Uuu, štekam, to mi je super!” je bil navdušen žurer.

“Me lahko odrešiš?”

Hrvoju se je v spomin najbolj vtisnil mladenič, ki se mu je približal z vprašanjem: “Me lahko odrešiš grehov?” “Lahko molim zate,” mu je odgovoril Hrvoje zadržano in nadaljeval. “Bi rad vodo? Izvoli. Kako ti je ime? Želiš, da molim za kakšen poseben namen?” Mladenič je pokimal in mu pojasnil svojo situacijo. Sklonila sta glavi, naredila križ in nekaj časa skupaj molila. “Drži se!” mu je na koncu rekel Hrvoje. Mladenič je bil videti resnično hvaležen in ga je objel.

Malo po polnoči so stojnice z vodo pospravili. Utrujeni so se vrnili nazaj v bogoslovje in se pogovarjali o vsem, kar so doživeli. Eden od organizatorjev je povedal, da se je s tremi ljudmi, ki jih je srečal na prizorišču, dogovoril za kavo v Zagrebu, ker se prihodnje leto želijo pridružiti evangelizaciji.

Hrvoje je priznal, da je bil na začetku poln dvomov in skromnih pričakovanj. Zdaj pa vidi, da se vse skupaj izplača že zaradi majhnih dejanj ljubezni in pričevanja s svojo navzočnostjo. Da pa v resnici to ni niti približno vse, kar se tam dogaja. “Evangelizacija na Ultri je resnično ultra!”

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 33.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.