Petra Erjavec je poročena in mama štirih otrok (stari so 10, 8, 6 in 3 leta), zaposlena pa je na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja, kjer uči razredni pouk. Z njo smo se pogovarjali o izzivih, ki jih prinaša poklic učiteljice, o tem, kako vidi šolo, pa tudi o tem, kako usklajuje svoj poklic z materinstvom.
Kako gledate na novo šolsko leto kot mama treh šoloobveznih otrok? Vam je težko preklapljati vlogo med učiteljico in mamo?
Kot mamo me kar malo stiska. Še sploh zato, ker pri svojih otrocih vidim, da vse teoretične postavke, ki jih poznam kot učiteljica, v praksi ne morejo delovati, ker so otroci tako različni. Zelo mi pomaga, da mi je mož v oporo in da povsem konkretno sodeluje pri najinih otrocih.
Preberite še:
Profesorica in mama, ki namesto kričanja in norenja prisega na zahvalo
On na primer hodi na govorilne ure, izmenjujeva se pri prevozu otrok domov. Domenjena sva, da imam vsak dan nekaj minut za svoj sprehod v tišini, preden skočim k otrokom domov, da se umirim, malo reflektiram svoj dan v službi, da se pripravim na naslednjega.
Poznam se in vem, da to potrebujem. Vidim, da sem dopoldne v službi, z otroki v razredu lahko zelo potrpežljiva, jim dam najboljšo plat sebe, potem popoldne z družino pa postanem že malo utrujena, sitna. In ni prav, da bi moji otroci doma potem vsak dan dobili “ta tečno” različico mene.
Moramo starši otroke pustiti, da so pri delu za šolo povsem samostojni ali moramo pomagati?
Včasih sem zagovarjala mnenje, da mora biti otrok povsem samostojen. Zdaj vidim, da naš šolski sistem ni narejen tako, da bi otrok lahko čisto vse sam. Treba ga je usmerjati, vsaj na začetku, da dobi delovne navade, pomagati pri branju in tako dalje.
Tudi v glasbeni šoli se pravzaprav pričakuje, da starši delajo z otroki. Z možem se oba kar malce loviva, kdaj spustiti, kdaj je še zdravo za otroka, da je samostojen, kdaj pa mu s tem, ko ga povsem pustiš na miru, že delaš škodo.
Preberite še:
Starševska dilema: koliko pomagati pri domačih nalogah?
Ali so dandanašnji otroci res drugačni, kot smo bili, recimo, mi?
Število odločb za otroke z motnjami pozornosti se vsako leto veča, generacije so drugačne. Niti slučajno ne gre z enakimi pristopi, kot si jih recimo imel pred 10 leti. Treba je biti kar precej inovativen, prisluhniti otroku. Opažam velike razlike med intelektualno razvitostjo in socialno razvitostjo.
Zelo se poudarja intelekt, socialno področje pa je zelo šibko. Pri prvih razredih recimo opažamo, da so večji individualisti, da je bolj vsak zase. Tudi generacije staršev šolarjev so zdaj drugačne, pozna se drugačna miselnost.
Preberite še:
Prvič v šolo. Kako otroku pomagati pri tem pomembnem koraku
Preberite še:
Odrasel otrok bi bil kar še malo doma. Koliko naj prispeva?
Če se kot učitelj želiš posvetiti tistim, ki imajo učne težave, potem opaziš, da so tisti, ki so nekje “v povprečju”, ostali brez tvoje pozornosti. Hudo mi je in slabo vest imam, če vidim, da se ne morem v enaki meri posvetiti vsem otrokom, čeprav bi si to vsak zaslužil. Ampak pri 26 otrocih v razredu je to zelo težko izvesti.
Vedno več staršev ima tudi dolge službene urnike. Na kratki rok je otrokom morda všeč, da se jim veliko dogaja, da imajo tisoč in eno dejavnost. Na dolgi rok pa to ni preveč dobro. Ni prav, da so otroci neprestano v nekih aktivnostih, stalno vodeni. Ali pa, to se vidi med počitnicami, zaprti ves dan v hiši za računalnikom.
Kakšen pristop imate pri svojih otrocih do pametnih naprav?
Pri nas to zelo omejujemo, pametnih telefonov še nimajo. Vidim, da računalnik otroke res zelo potegne. Če ima najstarejši delo na računalniku, bi potem radi še vsi mlajši bili zraven. Pred časom me je najstarejši sin prosil, ker nimajo telefonov, interneta in podobno, če lahko vsaj poslušamo kakšen tak program na radiu, da bo na tekočem z glasbo, ki jo poslušajo njegovi sošolci. In sem mu ugodila.
Rečem pa jim, da nimajo pametnega telefona, imajo pa pametno mami.
Na naši šoli z uvajanjem računalniške pismenosti sicer začenjamo že v prvem razredu. Računalnike uporabljamo predvsem kot pomagalo, recimo da s pomočjo kakšnega programa utrjujemo poštevanko – računalnik je namreč velika motivacija, otroke bolj potegne kot naloge na papirju. Naučimo jih tudi oblikovati dokument, pripraviti predstavitev s programom PowerPoint …
Preberite še:
Zakaj otroci v naši družini nimajo pametnih telefonov
Se vam zdi učni načrt preveč natrpan? So otroci usposobljeni tudi za praktična znanja?
Ko si nekaj let učitelj, že znaš malce razločiti in presoditi, katerim snovem se je treba bolj posvetiti in katerim lahko nameniš manj časa. Uskladimo se tudi znotraj kolektivov, tako da se učitelji pri tem dopolnjujemo in podpiramo. Kajti snovi je zares veliko.
Predvsem nam je škoda prvega razreda, ki je bil ob uvedbi devetletke zastavljen kot otrokom prijazen, zdaj pa se kaže, da se je treba tudi v prvem razredu veliko naučiti, drugače je potem kriza v drugem in tretjem razredu.
Na naši šoli imamo predmet praktikum, kjer se šiva, popravlja kolesa, menja gume na avtu, kuha, pere … Vse je zelo praktično naravnano. Pri nas tudi ne pospravljajo samo gospe čistilke, ampak tudi otroci pometajo, čistijo v razredu in to imajo zelo radi. V splošnem pa so otroci verjetno vedno manj praktični, medtem ko je učni načrt osredotočen predvsem na teorijo.
Preberite še:
Ste za družabno igro? Poglejte, kakšne koristi imajo!
Preberite še:
Stvari, ki si jih otrok v otroštvu najbolj zapomni
Marko Juhant pravi: “Otrokom dopovejte, da je učitelj avtoriteta.” Vaš komentar?
V razredu takoj opazim, pri katerih otrocih stojijo starši za učiteljem. Takoj pa se tudi vidi, kje otrok doma pove le svojo plat zgodbe, potem pa starši takoj pritečejo v šolo. Povsem drugače je, če ima učitelj občutek, da so starši na njegovi strani – takrat običajno niti ni težav z otrokom. Če pa je strah na eni ali drugi strani, če imaš kot učitelj občutek, da si lahko takoj napaden, pa smo vsi v nekem krču in slej ali prej tudi pride do težav.
Starši so vedno bolj aktivno udeleženi pri vsem, kar zadeva šolo, so vedno več v šoli in učitelji smo vedno bolj na udaru. Zato je zelo pomembno, da učitelji stojimo skupaj ter da nas tudi nadrejeni podpirajo. Naša ravnateljica nam je vedno stala ob strani, čutili smo njeno podporo.
Preberite še:
“Starši mislijo, da bo otrok srečen, če bo dovolj pridno delal za šolo”
Ali je šola za otroka (pre)naporna?
Če pogledam svoje otroke, menim, da kar je naporna. Je pa treba ločiti med šolo in obšolskimi dejavnostmi. Če bi imeli otroci samo šolo in popoldne tudi čas zase, za to, da so otroci, za razvijanje svoje domišljije, niti ne bi bil problem. Vsak otrok namreč potrebuje prosti čas.
Če imajo številne dejavnosti v popoldanskem času, je včasih utrujenost res velika. Otrokom sicer dejavnosti zelo ustrezajo, vse jih zanima, najraje bi sodelovali kar pri vsem. Če ima otrok glasbeno šolo trikrat tedensko in verouk, so to že štirje popoldnevi na teden. Če to zmnožimo s štiri, kolikor imam sama otrok, potem prostih popoldnevov, ki so rezervirani za družino, ni več.
Je pa fino, da otroka pri določeni starosti navadimo, da gre na kakšno popoldansko dejavnost tudi sam, če jo ima blizu. Da jih malo navajamo na samostojnost.
Preberite še:
Tako se lahko že med počitnicami pripravite na novo šolsko leto
Pred vrati je novo šolsko leto. S kakšnimi občutki nanj gledate kot učiteljica?
Vsako leto je malo treme. Prihajajo novi otroci, novi starši, tudi v kolektivu so vedno kakšni izzivi. A bolj ko reflektiram, bolj vidim, da so strahovi neupravičeni. Bolj ko se bliža prvi šolski dan, manj je strahu in več veselega pričakovanja. Očitno pa mora biti tudi nekaj strahu, da rastem tudi kot oseba.
Za konec še kakšen vaš nasvet za starše pred začetkom novega šolskega leta?
Najprej bi rekla, da naj se do začetka šole pristopi čimbolj sproščeno. Lahko iz prvega šolskega dne naredimo manjši praznik, še sploh, če imamo prvošolca.
Zaupajmo – otroku, učiteljem in šolskemu sistemu. Če smo že od začetka negativno nastrojeni proti vsem in vsemu, potem bo verjetno tudi zares šlo kaj narobe.
Glejmo tudi skozi oči otroka, pustimo mu, da je otrok. Ne glejmo nanj le skozi ocene. Če bo otrok samozavesten, če bo vedel, da mu zaupamo, bodo tudi ocene sledile. Pustiti pa moramo, da gre otrok po svoji poti in da se mogoče njegovi talenti in interesi razlikujejo od naših.
Preberite še:
“Če ne bi bilo Charlieja Garda, moj sin danes ne bi živel”
Preberite še:
“Kar sem čutila kot mati, to je čutil tudi on kot oče: tega otroka morava sprejeti”
Preberite še:
Posedanje pred ekrani in hiperaktivnost. Ali med tem obstaja povezava?
