Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Prekmurski Slomšek, ki je branil pravice Slovencev

Franc Ivanocy
PUBLIC DOMAIN
Deli

Duhovnik Franc Ivanocy je bil eden od najpomembnejših slovenskih katoliških duhovnikov, ki so se bojevali proti madžarizaciji prekmurskih Slovencev

Prekmurski Slovenci so bili nekdaj znani tudi kot ogrski Slovenci, saj so za razliko od večine Slovencev živeli od 10. stoletja naprej v okviru Ogrske.

Slovenci na Ogrskem

Na prelomu 19. in 20. stoletja je onkraj Mure vse tja do reke Rabe živelo okoli 70 tisoč Slovencev. Manjši del je bil evangeličanske veroizpovedi, večji del pa katoliške.

Slovenci na Ogrskem so bili večinoma revni kmetje, gospodarsko podrejeni peščici velikih madžarskih plemiških rodbin. Slovenci med Muro in Rabo tudi niso imeli močnega meščanskega sloja.

Duhovniki kot edina opora prekmurskim Slovencem

Večina mestnega prebivalstva (Murska Sobota in Lendava) je bila madžarskega in nemškega izvora oziroma madžarsko ali nemško usmerjeno. V mestih so živeli tudi Judje.

Skoraj edina opora slovenskemu kmečkemu prebivalstvu so tako bili duhovniki. Ta opora je bila zlasti pomembna od leta 1867 naprej. Zaradi poraza v vojni z Bismarckovo Prusijo je bil Dunaj priseljen v sporazum z Madžari. Prišlo je do uvedbe dualizma.

Madžarizacija po uvedbi dualizma

Habsburška monarhija oziroma Avstrijsko cesarstvo je bilo tako od leta 1867 razdeljeno na dva dela – na Avstrijo in Ogrsko. Ogrska je bila skoraj država v državi, v kateri so imeli Madžari prevlado nad drugimi narodi, ki so predstavljali polovico prebivalcev Ogrske.

Madžarska oblast je po uvedbi dualizma začela načrtno politiko madžarizacije. V šolstvu so madžarizacijo izvajali z uveljavljanjem madžarskega jezika na račun drugih jezikov, tudi slovenskega v Prekmurju.

Prekmurski knjižni jezik

Slovenci med Muro in Rabo so od 18. stoletja imeli svoj knjižni jezik. Začetnik knjižnega jezika je bil evangeličanski duhovnik Franc Temlin, ki je leta 1715 izdal Mali katekizem v prekmurskem narečju. K širjenju prekmurskega knjižnega jezika so potem veliko prispevali tudi katoliški duhovniki.

Narodni buditelj Franc Ivanocy

V drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20. stoletja je imel pomembno vlogo pri krepitvi slovenske narodne zavesti in slovenskega jezika katoliški duhovnik Franc Ivanocy (tudi Ivanoci ali Ivanoczy).

Rodil se je 25. avgusta 1857 v kmečki družini v prekmurski vasi Ivanovci, ki zdaj leži v občini Moravske Toplice. Njegov rojstni priimek je bil Kodila, a ga je v čast svoje rodne vasi spremenil v Ivanocy.

Pot iz Prekmurja v Budimpešto

Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je naredil v mestu Kőszeg. Pozneje ga je pot vodila v Sombotel (v tem mestu je bil sedež škofije, v okviru katere so bili tudi katoliški prekmurski Slovenci) in v ogrsko prestolnico Budimpešto, kjer je dokončal študij teologije.

V duhovnika je bil posvečen leta 1882. Najprej je bil kaplan v Murski Soboti, nato je odšel v Sombotel, kjer je bil v tamkajšnjem semenišču profesor dogmatike. Leta 1885 je v Budimpešti še doktoriral.

Boj za slovenski jezik v šolah

Od marca 1889 do svoje smrti je bil župnik v Tišini. Od leta 1893 je bil dekan in šolski nadzornik v okraju Murska Sobota. Ivanocy je uvajal prekmurski knjižni jezik v šole in v večini prekmurskih katoliških šol preprečil verouk v madžarščini.

V Prekmurju je tudi širil knjige v slovenskem knjižnem jeziku, ki jih je tiskala Družba sv. Mohorja, kar je šlo precej v nos ogrski oblasti. Ivanocy je bil tudi urednik katoliškega časopisa Najszvetejsega srzca Jezusovoga veliki kalendar za lüdsztvo (v slovenskem knjižnem jeziku: Najsvetejšega srca Jezusovega veliki koledar za ljudstvo). Leta 1892 je tudi napisal knjižico Pobozsnoszt szrcza Jezusovoga (Pobožnost srca Jezusovega).

Prekmurski Krek in Slomšek obenem

Zaradi svojega narodnega buditeljstva je bil Ivanocy zgled za številne druge slovenske katoliške duhovnike v Prekmurju. Zaradi tega velja tudi za prekmurskega Slomška in prekmurskega Kreka.

V času svojega župnikovanja v Tišini je tudi obnovil tamkajšnjo cerkev. Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom ni dočakal, saj je umrl že pred izbruhom prve svetovne vojne – 29. avgusta 1913. Njegovo delo so uspešno nadaljevali drugi prekmurski katoliški duhovniki, zlasti Jožef Klekl (1874–1948).

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.